Uvod v kratko zgodovino nevladniške kulturne produkcije pri nas


 

Da pisanje ni nikakršna nevtralna, nezainteresirana ali neintencionalna praksa, ki se odvija v nekakšnem vakuumu, je jasno. Če torej pisanje pričenjamo s to osnovo, se 'metodologija začenjanja' vsiljuje kar sama – predpostavlja vsaj grobo rekonstrukcijo, zaris konteksta, v katerega se ob konkretni praksi pisanja umeščamo. Od tod tudi razlog za nekoliko daljši prvi zapis.

Vzpostavitev portala Maribor is the future je mogoče v največji meri navezati na dogodek okoli lanskoletne načrtovane razpolovitve sredstev za ne-zakonsko predpisane programe s področja kulture, sociale in mladine, novica o čemer je v mariborsko neodvisno, nevladniško sceno pricurjala še pred uradnim sporočilom o proračunskem stanju MOM. Po 'okupaciji' MOM s strani delegacije iz Tkalke ter protestom predvsem kulturnikov v neposredni bližini občinske stavbe decembra lani, so se – s terminologijo LPK MOM – neodvisni kulturni producenti povezali v neformalni kolegij lokalnih kulturnih NVO in samozaposlenih v kulturi (KNVO). Primarni cilj KNVO, ki do sedaj združuje zelo heterogeno skupino posameznic in predstavnic organizacij različnih nazorov in (političnih) preferenc, je  sicer relativno jasen. Osredotočen je predvsem na to, da postane dialoško vključevanje lokalnih NVO in samozaposlenih v procese oblikovanja občinskih (kulturnih) politik, razvojnih strategij in ukrepov na področju in širše samoumevna praksa.

Portal Maribor is the future tako v neki meri izhaja iz združevanja in dosedanjih dejavnosti vključenih v KNVO. Po eni strani - tako kot izpostavi tudi opis na samem portalu - gre za povsem pragmatične motive: “uresničenje ideje, da bi v Mariboru postavili internetno stran, ki bi konsistentno napovedovala kulturne dogodke”. Dolgoročni cilji pa so nekoliko bolj taktični ter ambiciozni, formalizacija, dogovor o legalnem statusu portala, vzpostavitev formaliziranega združenja pa seveda niso sami sebi namen. Kot je v zvezi z KNVO zapisano ob začetku leta v prilogi Večera Nevladna: “V pravno-formaliziranem združevanju /.../ vidimo možnosti medresorskega povezovanja različnih umetniških področij, uveljavljenja praks deljenje infrastrukturnih in tehničnih resursov, znanja, izkušenj, kot tudi same produkcije, istočasno pa možnosti črpanja občinskemu proračunu alternativnih finančnih virov.

V tem istem besedilu – prvem pozivu, ki sega onstran pol-javne mejling liste, je v zvezi s taktično bazo združevanja ravno tako zapisano: „povezovanje akterjev, ki delujejo na deloma različnih umetniških področjih, lahko doprinese k oplajanju njihovega dela, sodelovanje in usklajevanje njihovih individualnih dejavnosti in interesov, ki je zmožno preseči vidik medsebojne tekmovalnosti in konkurence, pa lahko vzpostavi dovolj enoten in močen politični subjekt, kateri bo realno zmožen izsiliti pozicijo legitimnega sogovornika ter so-kreatorja politik, neposredno vezanih na njihove delovno-eksistencialne pogoje. 

Kljub temu, da pravno-formalna podlaga razpisno programskega financiranja, od katerega so v glavnem odvisni neodvisni kulturni producenti pravzaprav izsiljuje njihovo medsebojno partnerstvo in koproducentstvo, hkrati pa boj kulturnih akterjev za investicije sredstev v njihove dejavnosti v razmerju do politične oblasti, izsiljuje legitimacijo v smeri blagodejnega vpliva kulturne produkcije na gospodarsko rast, je mogoče preseči zgolj pragmatično osnovo sodelovanja in povezovanja. Kultura namreč ni ekskluzivna dejavnost, niti neizkoriščeno ekonomsko polje, temveč aktivni člen, ki sooblikuje mestno krajino, skupnost in razvoj.


 

Fotografija: Janez Kocbek

 

Kako to, da je 'prišlo tako daleč', da imajo - kot je sklepati na prvo žogo - neodvisni kulturni producenti kar nekakšne množične '(kulturno) politične tendence in ambicije'? In glede na to, da sta v istem vprašanju že sopostavljena 'neodvisni kulturni producenti' ter 'množično', je nedvomno smiselno kako reči tudi o procesu vzpostave neodvisne, nevladne (kulturne) scene pri nas. 

Vzpostavitev predvsem pa razširitev slednje je seveda vezana na širše produkcijske spremembe kulturno-umetniškega polja v zadnjih dveh desetletjih, te pa z procesi po razpadu socializma. Kar se tiče aktualnega kulturno-političnega modela, katerega je mogoče izbrskati iz evropskih kulturno-programskih direktiv od 90-tih, Maja Breznik v eni od svojih analiz izpostavi soobstoj dveh različnih modelov. Na eni strani nacionalni (tudi socialdemokratski) model kulturne politike, ki poudarja državno regulirano 'kulturno dostopnost' v funkciji vzpostavljanja družbene enakosti. Na drugi strani pa neoliberalni - na deklarativni ravni zavezan tem istim ciljem -, ki pa izhaja iz nasprotovanja prvemu (državni protekcionizem se obsoja kot kršenje načel svobodne trgovine), in v okviru katerega se poskuša na področje kulture uvajati 'podjetniškega duha', saj bi naj ta domnevno bolje služil potrebam porabnikov. 'V praksi' gre pravzaprav za postopen prehod iz prvega modela v drugega, privilegiranega, ki se izvaja preko postopnega zmanjševanja in ukinjanja državne podpore kulturnim dejavnostim/institucijam, s čimer naj bi se te prisililo, da se priučijo tržnega obnašanja in najdejo alternativne ter inovativne poti do svojih porabnikov. 

Breznik v navezavi na soobstoječa modela kulturnih politik v slovenskem kontekstu opaža še neko posebnost: medtem ko se mehanizem državnega protekcionizma po večini opredeljuje kot levo, neoliberalni kulturni model pa kot desno politično opcijo, je v 'državah tranzicije' pogosto ravno nasprotno. Prvi model kulturne politike je navezan na tradicionalne državne institucije, umetniške pristope itn.,  drugi pa na sodobno umetnost in ekonomsko prožnejše sodobno-umetniške institucionalne strukture. V okvir slednjih je mogoče umestiti tudi neodvisni, nevladniški kulturni sektor, ki se je v 80. letih konstituiral predvsem v razmerju do dominantne nacionalne kulture. Kot 'progresivna politična opcija' se je takrat skratka zavzemal za institucionalne spremembe v razmerju (in boju) do nacionalne, meščanske umetniške ideologije, to isto pa je – paradoksalno – bilo hkrati prevladujoča paradigma vsesplošno razširjajočega se neoliberalnega diskurza. Ob razpadu socializma in razpustitvi starih institucionalnih struktur in omrežij, v okviru katerih je bila neodvisna kulturna produkcija organizirana v 80., so se v 90. letih na njenem mestu vzpostavile nove institucije in produkcijske prakse. Neodvisna scena se je namreč takrat iz več razlogov začela povezovati predvsem z mednarodnim umetnostnim sistemom in pridobivati podporo mednarodnih (nevladnih) organizacij, ki naj bi situacijo 'izkoristile' predvsem za propagiranje družbenih reform v postsocialističnih državah. V tem času se je tako v slovenski kulturni prostor naselilo kar nekaj tovrstnih organizacij. Te so po eni strani »bedele nad učinkovitim upravljanjem kulturnih organizacij«, vzporedno pa poskrbele tudi za uvajanje kulturnega menedžmenta, podpiranje reform javnega sistema, odpiranje vrat svobodni trgovini ipd. Podjetniška kultura se je tako med privrženci neodvisne kulture implicitno ali eksplicitno vzpostavila kot (ideološki) nadomestek nacionalne kulture, celoten proces pa, kot rečeno, ni potekal brez določenih stranskih učinkov.

Na solidarni družbeni mreži temelječ produkcijski način, ki je od 90. let začel postopoma razpadati, je postopoma začel nadomeščati novo-uvedeni sistem financiranja kulture - razpisno programsko financiranje, tega pa je postopoma prevzela tudi država. Predvsem v zadnjem desetletju, je država ravno tako uvedla še določene reforme, vzpostavila določene pogoje delovanja. Neodvisni kulturni producenti (NVO, samozaposleni v kulturi itn.) so se morali spremeniti v institucije ali kar podjetja, »produkcijske enote (s podjetniško miselnostjo) v polju kulture  (Radojević, 2013)“. Od tod recimo tudi sprememba terminologije oziroma definicije in statusa nekdaj neodvisnih, zdaj pa samozaposlenih kulturnih delavcev, ki je v praksi še najbližje strategiji/diktatu, da ta hkrati deluje kot lasten investitor, menedžer, direktor in delavec. 

 

Fotografija: Janez Kocbek

 

Razširjajoči se neoliberalni kulturno-politični model torej postopoma 'ekonomizira' kulturno-umetniško sfero, in to še posebej nevladno. 'Ekonomizacija' tukaj ne označuje toliko nekega dokončnega poblagovljenja produktov, temveč se v večji meri nanaša na način delovanja; implementacijo logike in koncepcije, da je kultura (zgolj še eno) od ekonomskih področij. Kulturni deležniki pa so tako zavezani k temu, da postanejo produktivni posamezniki, ki so z vsemi ostalimi - sploh zato, ker zmanjševanje državnih in občinskih sredstev za kulturo poteka vzporedno s  permanentnim večanjem števila prvih – v medsebojnem konkurenčnem boju (za javna sredstva).

Sam proces 'odmikanja države', ki se odvija preko zmanjševanja (stagnacije ali prepočasnega zviševanja glede na povečevanje števila programov in akterjev) sredstev na posameznem področju, ter poteka vzporedno z redefinicijo vloge države, sicer predstavlja ugodno rastišče za NVO. Nevladni sektor je (recimo v razpisni terminologiji) konceptualiziran kot privatni sektor, v njem delujoči, katerih število permanentno narašča, pa samoodgovorni produktivni posamezniki, skratka pripravni material za implementacijo logike, da razlog za njihove (slabe, vedno slabše) delovno-eksistencialne pogoje pravzaprav tiči v njih samih. Da kot otroci tranzicije še niso uspeli razviti vseh za preživetje potrebnih veščin. In četudi se po večini znamo od te razlage vsaj nekoliko distancirati, ni vrag, da po tihem, predvsem pa v svojih dejanjih redno prakticiramo samoeksploatacijo (samo še en zastonjkarski projekt, delovni večer/vikend, delavnica pridobivanja sredstev itn. itn.).

Proces 'ekonomizacije' kulturno-umetniškega področja na eni strani in 'podjektivizacije' (kulturnih) delavcev na drugi ('samozaposleni kot podjetnik samega sebe'), skratka poteka v okvirih razgradnje družbene sfere javnega in neodvisnega delovanja, ki je dobro podprta tudi s strani države ob začetku tranzicije. Zgoraj nakazani proces 'nesebične pomoči' mednarodnih nevladnih organizacij, ki so tudi pri nas 'pomagale vzpostaviti' NVO sceno po zahodnem modelu, pa seveda ni toliko problematičen zato, ker bi bilo delovanje teh recimo podprto z 'umazanim privatnim denarjem'. Ne gre skratka toliko za problematičen 'izvor denarja', ampak za obrise te aktualne realnosti, ki se je - seveda ob součinkovanju številnih drugih dejavnikov - vzporedno vzpostavila. Pa naj bo za enkrat dovolj o tem. Če slučajno vsaj približno veš, kam bi želel iti (ali si kdaj pa kdaj vsaj postaviš kakšno vprašanje na to temo), je vedno dobro vedeti, 'od kod si prišel'...