En javni delavec še ne prinese pomladi ali luksuz imenovan minimalna plača


 

Mejling lista lokalnega neformalnega kolegija NVO in samozaposlenih v kulturi - KNVO je pred dobrim tednom dni znova nekoliko zaživela. Tokrat kamen primarno ni priletel s strani MOM, temveč preko partikularnih 'seans' posameznikov na lokalnem Zavodu RS za zaposlovanje. Številne kulturne NVO organizacije so namreč nekoliko pred tem končno dočakale rdečo luč za pričetek s prijavljenimi in odobrenimi javnimi deli s strani MOM. Temu ustrezno pa tudi pričele z iskanjem primernih kandidatov, oziroma – kot je to običajna praksa – 'aktivirale' že na pol dogovorjene potencialneže znotraj svojih lastnih socialno-delovno-projektnih mrež.

Sam postopek izbire kandidatov za javna dela je sicer načeloma jasen. Kandidat mora v prvi fazi izpolnjevati z zakonom določen pogoj v obliki enoletne prijave na Zavodu. Slednje je predpogoj za ravno tako zakonsko določen postopek vključitve posamezne brezposelne osebe v ta ukrep 'aktivne politike zaposlovanja'. Ta se odvija preko 'mediacije' osebne svetovalke potencialnega kandidata. Posamezna svetovalka iz Zavoda tako izbere kandidata ali več njih v primeru, da izpolnjujejo prvi pogoj, hkrati pa na podlagi tega, ali so primerni za s strani delodajalna razpisanano delovno mesto. Ali torej razpolagajo z zahtevanimi znanji, imajo ustrezno stopnjo izobrazbe itn. Svetovalka skratka po lastni strokovni presoji ugotavlja kompatibilnost delodajalčevih zahtev in zaposlitvenega načrta kandidata, ki ga zastopa. V kolikor je torej kateri izmed njenih varovancev primeren, ga predlaga za vključitev v javno delo, čemu sledijo razgovori z delodajalci, ki pač rečejo zadnjo na podlagi njihovih lastnih 'interesov'.

Kje se je torej v tej konkretni situaciji pravzaprav zataknilo? Kot rečeno, je običajna praksa, da do dogovora med organizacijo-delodajalcem in potencialnim kandidatom pride že preden se sproži opisani postopek na Zavodu. Seveda vse skupaj poteka v neformalnih okvirih, v okvirih koordiniranja načrtov za prihodnost s strani organizacije in s strani nezaposlenega. V kolikor gre za lokalne kulturne NVO, so te namreč zaradi strukturnih razlogov prisiljene neprestano preverjati, evalvirati, preizpraševati in za silo krpati lastno delovanje in programe. Neprestano izumljati nove načine, kako - če sploh - v bodoče. V primeru nezaposlenega - recimo - kulturnega delavca, pa gre v največ primerih za posameznika, ki kljub formalni nezaposlenosti, praviloma zelo veliko dela. Zaradi česar pač mora nekoliko vnaprej vedeti, koliko podplačanim ali zastonjskim projektom se bo morebiti moral v naslednjih 12-mesecih na račun 'luksuza' fiksne minimalne plače odpovedati. 


 

fotografija: Jaka Jejčič

 

In če končno preidem do 'zatika': medtem ko so se s strani NVO-prijaviteljic ter potencialnih kandidatov po omenjeni rdeči luči že začele delati projekcije, kako bo mogoče nadgraditi njihove obstoječe programe z dodatno, četudi zelo verjetno zgolj začasno 'redno' delovno silo, so se ti kmalu porušili. Omenjeni kandidati za vključitev v javna dela so namreč s strani svojih svetovalk na Zavodu sistematično začeli prejemati negativne odgovore. Z argumentom, da so se na področju Območne enote Maribor pogoji nekoliko spremenili. Ker je na tem istem področju situacija z nezaposlenostjo namreč še posebej pereča, je prišlo do sprejetja sklepa, da imajo po novem prednost za vključitev v javna dela osebe, ki so na Zavodu dve leti ali več. V primeru, da bi bil za posamezno organizacijo ali podjetje vendarle primeren nekdo, ki tega dodatnega pogoja ne izpolnjuje, pa se dogodi zasedanje komisije, ki odloča o kandidatovi primernosti za vključitev v postopek na podlagi preučitve njegovega partikularnega primera. 

Negativni odgovori svetovalk so tako prišli bodisi po zasedanju omenjene komisije, ali pa so svetovalke že predhodno sprejele sklep, da kandidat, ki ga zastopajo, ni primeren niti za to, da se ga predlaga. Eden izmed argumentov svetovalke na zavrnitev po zasedanje komisije, ki je skratka svojo odločitev sprejela tudi na podlagi dodatnega, četudi nezavezujočega pogoja, je sicer bil, da komisija pač “ne sme delati izjem”. Četudi je, kot so se pozanimali relativno dobro socialno omreženi lokalni nevladniki naknadno, do takšne izjeme pravzaprav že prišlo.

Celotna čudna situacija, ki se takšna zdi predvsem zato, ker pravila očitno niso natančno določena, postopek pa ne povsem javno-transparenten, mestoma celo arbitraren, je seveda sprožila prenekatero projekcijo v smeri teorij zarot. Te se seveda vsaj deloma lepijo na širše okoliščine vzpostavitve KNVO. Namreč okoliščine po razglasitvi novice, da je MOM tik pred bankrotom in da bo proračunske luknje krpala z razpolovitvijo sredstev za ne-zakonsko predpisane programe, kamor med drugim spada tudi sofinanciranje javnih del. Skratka ukrep, ki se v letošnjem letu v velikem obsegu že sam po sebi čudno in še posebej intenzivno pomika v drugo polovico leta. 

Debate na temo strategij delovanja 'lokalne oblasti' so v KNVO v preteklosti sicer že pogosto potekale. Če se spomnim zgolj ene izmed njih, se je recimo odvijala v smeri nekakšnega couchinga tistih, ki so z njo že imeli bolj neposrednega opravka, tistih drugih, ki še niso imeli te sreče. Še bolj natančno v smeri, da je potrebno v komunikacijiz 'lokalno oblastjo' čim bolj poenostaviti diskurz, se izražati kar se da jasno, ker 'oni tam' ne vedo najbolj, kaj pravzaprav počnejo. Konkretne projekcije teorij zarot so v tem primeru seveda gibale v bližini prevpraševanja, ali niso letošnji dodatni pogoji, ki bi sicer naj bili produkt avtonomnega državnega organa, kakorkoli povezani z predhodnim zavlačevanjem MOM. Ali skratka niso morebiti dodatne komplikacije in zavlačevanja zgolj ena od 'varčevalnih taktik', in sploh ali so institucionalne strukture na območju MOM res tako avtonomne, neodvisne in nepovezane, kot bi pač naj bile.


 

Fotografija: Jaka Jejčič

 

Če se v tem kontekstu navežem na omenjeno debato v KNVO, bi lahko rekla da gre na neki bolj splošni ravni za preizpraševanje, ali ni morda ta podoba 'nebogljene oblasti' nekakšna zelo zvita maska. Ali je torej morda 'oblast' tako zvita, da nas manipulira ravno z masko lastne nekompetentnosti? V tej navezavi se seveda, če še nekoliko posplošim, pojavi neko dodatno vprašanje. Kaj je pravzaprav huje - da imamo dejansko nekompetentno, rigidno, skratka zabito oblast - ali recimo javni sektor vobče -, oblast, ki ni zmožna analize in refleksije dejanskega stanja “na terenu”, ki operira izključno s statistiko, ali pač oblast, ki je tako zvita, da v lastno delovanje in odločitve vračunava 'naše' slepo zaupanje v njeno rigidno držanje formalno-strokovnih sklepov in direktiv? 

Na prvo žogo bi glede opisane situacije z javnimi deli lahko rekli, da gre za klasičen konflikt interesov. Konflikt interesov med NVO – v formalnem smislu privatni deležnik, ki mu gre zgolj za 'izvajanje lastnih programov', reševanje lastnih kadrovskih težav itn., ki skratka ni zmožna neke širše perspektive itn. In nezainteresiranim državnim birokratskim organom, ki objektivno motri 'celotno sliko', zgolj sledi premišljenim, utemeljenim pravilom. Na drugo ali tretjo žogo, je situacija nekoliko bolj kompleksna. Dotika se vprašanja, ali gre v primeru sistema javnih del zgolj za - če uporabim izraz enega od lokalnih nevladnikov - “12-mesečni socialni transfer”, ali pač dejansko za ukrep v okvrih “aktivne politike zaposlovanja”.

Če poskušam kak sklep povleči iz argumentacije izvrževalcev ukrepa, je ta seveda, kot je temu pogosto tako, kontradiktorna. Recimo odgovor MOM Komisiji za razvoj NVO po eni strani poudari, da so “programi javnih del namenjeni aktiviranju brezposelnih oseb /.../ njihovi socialni vključenosti, ohranitvi ali razvoju delovnih sposobnosti ter spodbujanju razvoja novih delovnih mest.” V istem odstavku pisnega odgovora pa tudi, da “glede na tako določen zakonski namen z njimi ni mogoče sistematično reševati problematike brezposelnosti, ki je posledica večje ponudbe oseb z določeno vrsto izobrazbe (…), kot pa je povpraševanje po kadru s takšno izobrazbo.” Razlog za brezposelnost skratka bojda tiči tukaj - nič kaj nima recimo opraviti s širšimi produkcijskimi okoliščinami...


 

Fotografija: Jaka Jejčič

 

Za razliko od izvrševalcev ukrepa aktivne politike zaposlovanja, se zdi, da bi ga NVO in brezposelni potencialni kandidati za delovna mesta radi poskušali jemati nekoliko bolj resno. Vsaj bolj aktivnim participantom znotraj NVO - morda nekoliko manj posameznikom, ki že nekaj časa delujejo v 'sivi coni' 'neodvisne kulturne produkcije' - se namreč vsaj v nejasnih obrisih svita realnost potencialnega vznika tega magičnega objekta, ki se mu reče delovno mesto. V tej navezavi je zato smiselno vsaj zasilno rekonstruirati pot po kateri lahko v okvirih - recimo kulturniškega - NVO pride do česa takšnega. Pri tem seveda ciljam na to ne-projektno, ne-začasno, oziroma ne-prekerno varianto. Lahko bi rekla, da novo delovno mesto v okvirih kulturniških NVO v 'strukturnem smislu' ubira model samozaposlitve. V kolikor izraz samozaposlitev seveda razumemo širše, sploh pa ga ne enačimo nujno s pravno-formalnim statusom. Samozaposleni je tukaj skratka nekdo, ki si se po eni strani dobesedno zaposli sam, hkrati pa sam vzpostavi lastno, še ne-obstoječo delovno mesto. Nekdo, ki sočasno deluje kot samoorganizator in izvajalec lastnega dela, menedžer kooperacije z drugimi – torej vzpostavlja in organizira produkcijski cikel ter neprestano vzdržuje lastno delovno okolje, hkrati pa deluje kot producent - vedno znova pridobiva sredstva, da vse našteto sploh lahko počne. Skozi kontinuiteto (projektnega) dela postopoma izsili lastno nezamenljivost. V tako imenovanih workfare state okvirih legitimira lastno eksistenco. Pri tem sama kontinuiteta projektov ni samoumeven, temveč priborjen privilegij, ki predpostavlja investicijo legitimacije v skladu s kulturno-političnimi direktivami in njih pripoznanje. Od tod v številnih tematizacijah prekernosti tudi pogosto izpostavljeno spajanje časa dela in časa življenja, 'delo s prijatelji' ipd. 

Ta realnost je seveda svetovalkam na Zavodu precej nepoznana in tuja. Ker zgoraj opisani model dela postaja prevladujoč celo v tej meri, da se skozi procese liberalizacije trga delovne sile počasi zažira v številne sektorje, ki so za razliko od kulturno-umetniškega bolj po meri 'klasičnih' zaposlitvenih modelov, je jasno, da do novega delovnega mesta pač ne pride preko enostavne magične združitve potencialnega delodajalca in potencialnega zaposlenega. Delovna mesta v nevladniško-kulturnem sektorju primarno zahtevajo nekoga veščega logike programsko-razpisnega financiranja. Nekoga, ki bo pač v sistematično prijavljane projekte vpisal lastno 'delovno eksistenco'. Da torej svetovalkam na Zavodu manjka prenekatera 'izkušnja iz terena', je mogoče sklepati tudi iz številnim poznanega pokroviteljsko-pomiljujočega izraza na obrazu, ko brezposelnemu kandidatu prizanesljivo povedo, da javno delo pač ne pomeni nekakšnega enoletnega raja na zemlji. Saj gre vendarle 'zgolj' za redno minimalno plačo.