Back to All Events

MEDIA NOX: Prostorje besed


  • MEDIA NOX 12 Židovska ulica Maribor, Maribor, 2000 Slovenia (map)

ALJA PIRY, SAMO VČASIH

»Samo časih, iz barve, iz črte, je zasijalo nekaj neznanega — zatrepetala je lepota, ki je bila v njegovem srcu in ki si ni upal, da bi ji odprl duri.«*

Avtorica se v delu poigrava z besedo »lepota« ter pri tem izhaja iz zgoraj navedenega stavka. Kot pravi sama: »Cankarjev stavek me je nagovoril predvsem zato, ker ga pisatelj podaja, ko opisuje delo nekega slovenskega slikarja (njegovega imena ne izda); v njem vzpostavi povezave med besedami lepota - slika, kot pričakovana lastnost umetniškega dela, ter srce – lepota, kot zanikana notranja moč, skriti potencial umetnika«. 

V Cankarjevem besedilu je lepota postala vir grenkobe in domotožja. Pojavi se namreč samo včasih pa še takrat je lebdeča. Človek jo zato nenehno išče, saj se v obronkih njene odsotnost počuti neizpolnjen. V videu gre za koreografijo črk, ki se pojmu lepote približuje v izmuzljivosti in nejasnosti njene definicije.                                                                                                     Avtorica se na prozno delo Brez doma naveže ravno toliko, kolikor se od njega tudi odmakne. Kot Cankarja, jo na delo veže dunajsko okolje. Drugi in tuji prostori lahko navdihnejo nove misli, te pa se izražajo na različne načine. Med drugim so se nagnetle tudi kot dnevniški zapisi, podani v obliki kazal svoje fiktivne knjige. Kazala so postala gesla in ponujajo vpogled v določeno trenutno razpoloženje. Koncept umetniškega dela je široko dojemljiv, obiskovalcu pa pušča, da išče med definicijami označevanja lepote. Morda se bo slednja zazdela še bolj izmuzljiva kakor prej, a vendar jo je vredno poskusiti prizemljiti za stran od njenega lebdenja.

 

VALÉRIE WOLF GANG, POGLED SKOZI OKNO

»We balance that's why we pass from silence to words, we swing between the two because it's movement of life*pravi anonimni filozof v Godardovem filmu Vivre sa vie. Taisti dialog je zvokovno izhodišče kratkega videa Valérie Wolf Gang in je povsem nepovezan z vizualno podobo slednjega. Ženski lik Nane v omenjenem Godardovem filmu iz leta 1962 meni, da bi človek moral govoriti manj; vendar pa je v videu ravno njen dialog s filozofom tisti, ki je moteč in obenem izvzet iz konteksta. Kot tak zahteva pozornost povsem zase, od gledalca pa izzove celo podvojeno prisotnost: enkrat za zvočni zapis, drugič za vizualnega. Dialog se razvija do trenutka, ko lika začneta razpravljati o nepotrebnosti besed za odnos med ljudmi. Ali to drži, se lahko vprašamo, medtem ko na videu opazujemo neznance in tako vstopamo v dialog z njimi. Ne slišimo njihovega konkretnega pogovora pa tudi vključiti se ne moremo vanj. Pogled skozi okno je konceptualen video, ki gledalcu ponuja sprehod skozi pariško veduto, z občasnim vpogledom v vsakdanje mikroživljenje v mestu. Avtorica je dialogu odstranila prvotni kontekst in ga umestila k drugemu vizualnemu izhodišču. Kamera se poigrava s pogledom, ki nas tu in tam drzno popelje v osebni prostor neznancev, medtem ko je video projekcija na razstavi usmerjena v imaginarno digitalno okno in poudarja naš (ne)hoteni voajerizem. Gre za preigravanje z dokumentarno vrednostjo sedanjosti definirano skozi preteklost, s čimer video dokazuje univerzalnost človeških misli.

 

 

PROSTORJE BESED

V nedefiniranem prostorju besed lebdi vprašanje, ali nas le-te izdajajo? V tem prostorju je misel besede lahko tudi nekaj drugega kot dejanska beseda sama po sebi. Nekako v smislu Platona. Njegova filozofska predpostavka je ena izmed rdečih niti filma Vivre sa vie, ki je naključno pritegnil obe avtorici.

Valérie Wolf Gang iz kultnega Godardovega filma izolira njegov zvočni zapis in ga doda k sodobni veduti Pariza; gre za dialog preteklosti in sedanjosti - tisti dialog, ki se vedno znova ponavlja in zato postaja univerzalen. Alja Piry na drugi strani posega v sam pomen besed in v njihovo lestvico emocij, posedovanih skozi metafore ali dobesedno. Nekoliko bolj kot film, jo je navdihnila Cankarjeva leposlovna beseda.

Dela ene in druge se vsebinsko prepletajo na zanimiv ter predvsem zelo unikaten način. Razstava je konceptualna, a obenem tudi zelo osebnoizpovedna. Video postane oko in emocija hkrati. In če nas besede zares izdajajo, kaj to pomeni za naše odnose? Za tiste z drugimi in tistega, ki ga imamo s samim seboj? To je ključno vprašanje razstave, ki bo vsakemu izmed nas ponudila drugačen odgovor. 

Razstava Alje Piry in Valérie Wolf Gang se je nekoliko naključno znašla v prostorju besed. To je skupno izhodišče obeh, ki sta vsaka zase, prva na Dunaju, druga v Parizu, ustvarili svoja umetniška dela in, ki so tokrat prvič razstavljena v medsebojnem dialogu. V tujem prostorju be(se)de namreč zvenijo drugače od domačih in dobesedni prevod ni vedno najboljša izbira.

 

Petra Čeh, umetnostna zgodovinarka

 

* Ivan Cankar, Brez doma v: Mimo življenja, kratka proza, Ljubljana 1920.

 


ALJA PIRY (1982, Ljubljana)

 

Sprva je študirala umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nato pa slikarstvo na Universität für angewandte Kunst na Dunaju ter na Hogeschool voor de Kunsten v Utrechtu. Njena dela so bila izbrana za predstavitev na Bienalu mladih umetnikov Evrope in Mediterana 2011 in nominirana za Nagrado skupine OHO 2012; nekatera dela se nahajajo v javnih zbirkah Artothek des Bundes, v MUSA zbirki mesta Dunaj, v Salon für Kunstbuch Wien in v Hubert Kretschmer Künstlerbücherarhiv. Leta 2013 je v okviru umetniške rezidence Ministrstva za kulturo RS delala v Berlinu ter leta 2015 v rezidenci Villa Ruffieux v Švici.

V Mariboru razstavlja drugič, po tem ko je pred sedmimi leti prejela 1. nagrado Primavera Društva likovnih umetnikov Maribor. Trenutno dela v ateljeju art/brut centra Gugging blizu Dunaja.

V zadnjem času se posveča kulturno-socialnim projektom, ki spodbujajo in vključujejo ustvarjalnost ljudi z obrobja družbe. V risbah, slikovnih zapisih in knjigah umetnika reflektira vprašanja s katerimi se kot posameznica sooča v sodobni družbi ter na ta način sebe in gledalca nagovarja k uresničevanju vsakdanjih radosti, soočanju z izzivi in zavedanju o svobodi misli. V igrivih, a subtilnih delih, minimalnem poseganju v prostor, vključevanju gledalca v proces nastanka dela in pogosti rabi besedil, pri avtorici prepoznamo pomemben vpliv tradicije konceptualne umetnosti.

 

VALÉRIE WOLF GANG (1990, Ljubljana)

Po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani je študijsko pot nadaljevala Visoki šoli za umetnost v Novi Gorici, smer umetniški video in digitalne prakse. Magistrirala je na področju medijske umetnosti ter se izpopolnjevala na študijskih izmenjavah na FAMU v Pragi in ESAD na Portugalskem. Med leti 2010 in 2015 je bila na različnih rezidencah po tujini (Avstrija, Luxemburg, Portugalska, Italija, Hrvaška). Prav tako je prejela že več nagrad, med drugimi tudi Nagrado Vesna za najboljši študijski film na Festivalu Slovenskega Filma, Nagrado žirije za najboljši film na mednarodnem tekmovanju Cinemasports na Tajvanu in Nagrado 'Emergent Art Space' za najboljši umetniški projekt v Kaliforniji, ZDA. Razstavljala je tako doma kot na tujem, nazadnje letos, so bila njena dela vidna tudi v New Yorku.

Redno dela z različnimi mediji in snuje multimedijske  instalacije, ki so razstavljene v številnih galerijah, njeni videi in kratki filmi pa so prikazani na različnih festivalih in kinodvoranah. Dejavno je vključena v različna področja  sodobne umetnosti in produkcije, video in filmske projekte, mednarodne razstavne selekcije ter umetniške rezidence. Sama o svojem delu pravi: »Ustvarjam dela, s katerimi poskušam  nagovoriti  ljudi. Vedno si želim pomagati nedolžnim, nemočnim  ali tistim, ki so manipulirani, in jim poskušam  sporočiti, da niso sami. Umetnost je močen medij, ki lahko spremeni svet, zato jo ustvarjam skrbno in spoštljivo.«