Back to All Events

Bog ni ustvaril sveta v šestih dneh in sedmega ni počival


 

Bog ni ustvaril sveta v šestih dneh in sedmega ni počival

 

Visel je tako,sredi niča in bil poln sebe, svoje moči in svojega zavedanja. Naj bo, karkoli že, samo da bo. Saj ni vedel, kaj naj si želi. Še želja sama mu je bila na začetku tuja, ker ni vedel, kaj naj si z njo počne. In bilo je. Nekaj prav gotovo je pod njim ob njem nad njim in ne nazadnje v njem, kar ga navdaja z dvomom in previdnostjo. Nič ni bila več praznina notranjega sredi zunanjega, ampak vedno bolj izkušnja predmetnega sredi duha. Gnetel je to gmoto v sebi in zunaj sebe pa jo izvrgel ter osmislil prostor. Takoj je zaznal, da ni več sam in edini; postal je del, v sebi celo močnejši z novo izkušnjo in nič več vse v vsem. Spoznanje je hotelo prepričanje, to pa je hotelo videti. Volja je odprla oči, ki so se zazrle v temo. Neprijeten občutek, ki mu ni našel imena, ga je spreletelo: Sem to mar jaz, mi, vse...? 

Naj kdo luč prižge. Hej tam spodaj, zgoraj, kjerkoli, rad bi videl...          

Predramili so se vsi, ki so mislili, da On bolj trdno spi od njih in se pognali k delu. 

A ga nisi slišal, ko se je zbudil? 

Ne, klinc; kaj se gremo vse zopet od začetka...  

Očitno, luč hoče. - In pognali so zarjavelo od eonov dotrajano kolesje. In zabrlele so zvezde, sramežljivo je posvetila luna; nakar je vse skupaj sonce ugasnilo. 

Blešči, nič ne vidim. 

Tu so sončna očala, Gospod. 

Nered je potreboval red. A v sebi se ni spomnil kako, saj je sam bil red in nereda ni rabil urejati, ker se je red le stopnjeval v višji red; zdaj pa... Z zamahi je delil nebo in zemljo, dan od noči, kopno od vode... oko ga je varalo, da je bil zadovoljen s tem kar je postoril pod sabo.

Pssst, Gospod, malo je še treba sonce pa luno pa... 

Ja seveda! - In dal je dnevu sonce in noči, vse ostalo. - Kaj pa počnete tam spodaj? 

Sadimo, Gospod. Vi kar mahajte kot da, tako ja, saj se spomnite pa brez skrbi, bo že prav. Nam je od zadnjič ostalo... 

Gobec drži, saj ne ve, da je od zadnjič... 

Gospod, zdaj še tam malo pomahajte, se tja selimo.                  

...in vzklilo je in zraslo je in zeleno pa cvetno je prekrilo svet. Že tretjič tokrat je čutil zadovoljstvo in dobro je bilo tako. Vedel je, da je to pot do tega kar bo prišlo. Hotel si je vzeti čas, da domisli in se odloči... 

Gospod, piščanci so se zvalili. Kam jih stresemo? 

Kakšni piščanci? 

Saj veste, najprej je bilo jajce....  

Ja seveda. - se je delal vsevednega in gledal, kako so ribe, ptice in druge živali naselile svet. Tu pa tam je malo vmes posegel pa kje dve nogi vstran vzel pa drugje dve zraven dal, kašno ptico z neba stresel pa ji tace namesto kril dodelil pa tudi kaj v vodo vrgel in od tam na kopno povlekel. 

 

Halo tam spodaj, je še kaj? 

Gospod, počakati moramo, da se začnejo parit. 

Ja, pariti, seveda, pariti - je bil zopet prepričljiv -  in potem?! 

Ja, saj veste, potem jih bo pa preveč pa jih bomo malo redčili, če ne bo človek vse...ups... 

Kaj si rekel, člo... 

Nič. Gospod, samo zareklo se mi je...čl..člo...člokoladaaaa dadada daaa

 

Sklonjen je bil nad svojim stvarstvom; pustil je, da se dan in noč lovita, pustil je dežju, da blato dela in vetru, da veje otresa; pustil je pticam, da skoraj vanj poletijo in pustil je kači, da kožo menja. A lahko bi bilo več; ja, lahko bi bilo več, je misel misli pritrdila. Spustil se je na svoje in ob jezeru, kjer se je blato nalagalo, sedel. Nikoli se še ni spustil tako blizu svojega, da ga bi čutil, kako ga spoštljivo in predano sprejema. Bil je zadovoljen, da je vedel, da bo tako lahko odšel drugam in še tam enako ali podobno sebe napravil... in... in da mora to tukaj sebi pustiti v varovanje in red. Blato se je gostilo v glino in glina je postajala telo, ki je noge dobilo, da bo kot žival lahko hodilo; in roke, da bo hrano iskalo.. in... 

 

Samo, da se ne bo v vodo pogledal pa sebe uzrl. 

O neroda, se je že, glej prepozno je!

Vsakič in povsod in vedno je prepozno, tepec... 

Lepo je gospod, res je lepo, zelo lepo.

Kod da bi vas pogledal.

Kako pa boste to imenovali. 

Jaz. 

Toda Jaz ste vi, to je vendar vaše ime, vsepredvidljivi in vsemogočni... 

Prav, praaav pa naj bo ta še en Jaz, kako si že prej rekel, čl...člo...člokolada - in že je dahnil Gospod v glino in ji zašepetal - bodi Jaz Člokolada. 

Gospod, a ne bi bilo lepše drugače, recimo: človek. Člo... in vek, tisto na veke... človek. 

Zamislil, res zamislil se je Gospod, kot da bi to bilo prvič in nato glavo pa roke pa noge z nekakšno ihto potrgal pa vse še enkrat zgnetel in enako nazaj sestavil: Ti si Jaz človek in dajem ti življenje in moč, ki jo na tem svetu mojem potrebuješ, da ga boš varoval in mene slavil. 

In se paril. 

Ja, in se paril. Oh, kako je to komplicirano. Vsi se parijo s sebi enakim, no osel ves čas zebro poriva...  Segel je človeku pod rebra in še nekaj gline iz jezera vzel, pa na hitro gnetel, tako, da je malo površno telo zgladil in je nekaj izboklin ostalo. Pogledal ga je, sebe po orodju in na novem telesu primerno špranjo napravil ter zgneteno ob človeka postavil. Nihče ne bo vedel, nikoli, zakaj je to ob Jaz človeka takrat postavljeno, za ženska poimenoval. In naročil je obema, da svet poselita. 

No, začnita - jima je ukazal in se kmalu naveličal gledati to glino, ki se z glino po blatu valjala, vzdihuje in se slini. 

Gospod, čas je. 

Ja čas je, seveda, koliko pa sem se zamudil? 

Tako, skoraj šest tisoč tukajšnjih let. 

O sranje pa bi mi ja lahko kdo rekel, da pohitim. Obljubim si, da bom naslednjič v šestih dnevih takšno malenkost skupaj sestavil in še čas našel, da bom sedmi dan počil...                  

??!

... ja, da bomo vsi skupaj počivali.

Ko sta se čez čas nehala valjati in Boga že zdavnaj ni bilo več na Zemlji in niti blizu ne več, je ona sedla in vprašala: Kdo sem, kdo sva midva? Tudi on se je vsedel in se po jajcih počohal. Ne vem kdo sva, tako skupaj; drugače pa jaz sem Jaz človek in ti ženska, je rekel. 

PS

Kako vem. Sam mi je povedal. In, če ni res, je lagal. 

 

Earlier Event: January 21
CENTRALNA POSTAJA: Beli šum / Pablo Sanz
Later Event: January 22
MC PEKARNA: Metal Erection Vol. IV