Žalostna zgodba

Žalostna zgodba

Razumel sem se z obema stranema, ki se med sabo nista, in potem ene in druge prepričeval, zakaj je dobro, da smo skupaj. Poslušal, kako se kritizirajo, kimal, vse razumel in se strinjal in potem, če sem dobil priložnost, povedal še drugo plat. Vsak ima svoj prav. Vedno sta dve strani. Ena in edina objektivna resnica nikoli ne obstaja. Bolj ali manj uspešno mi je uspelo ljudi povezovati in širiti medsebojno razumevanje, spoštovanje, strpnost. 

Pobrežje Dream Team*

Pobrežje Dream Team*

Sosed je varil male gole. Soseda se je držala za glavo. V ulici Milčinskega na Pobrežju se nas je na površini v velikosti enega kazenskega prostora ponavadi podilo okrog deset. Še iz sosednjih ulic so hodili k nam, iz Gajeve, Osojnikove in tudi iz blokov, iz Markovičeve, Veljka Vlahoviča... Pri nas v kotu (tako smo ga poimenovali, ker je bila ulica slepa) se je res igralo na nož. 

To je druga. To smo mi.

To je druga. To smo mi.

Kaj je mene konec osnovne šole brigalo, kam grem na srednjo? Bi me moralo, ampak me ni. V zrelosti že celo življenje za deset let zaostajam, kar pomeni, da bi se mogel za srednjo odločit pri zrelosti približno štirih let. Odločitevsem zato prepustil... Mami. Svetovala je turistično, ki naj bi takrat imela izenačen program z gimnazijami, poleg tega pa bi po koncu turistične dobil nek konkreten naziv. Turistični tehnik. 

KO GREM VEN-VEN V MARIBORU ali kako postati penzionist v enem samem življenju?

KO GREM VEN-VEN V MARIBORU ali kako postati penzionist v enem samem življenju?

Že, ko si se rihtal za ven, si vedel, da bo prišel tudi ta trenutek. Po noči, ko si spil vse in zapravil vse, in pecal vse, sicer neuspešno, ampak si bil blizu, zdaj stojiš v vrsti za kebap na stari avtobusni. Dani se. Polit si z rdečim vinom, adrenalin rahlo spušča, začenjaš čutit svoje telo in čakaš. Mrazi te, morala je nizka. Vrsta za kebap je namreč znak, da ne boš več doživel ničesar nepredvidenega. Vse kar lahko iztržiš iz današnje noči, slash jutra, je to, da ultimativno zagušiš kebap-majstru ali taksistki Ireni...

Brez signala

Brez signala

Pred kakšnima dvema poletjema sem v japijevskem kafiču na ljubljanski obvoznici na šanku zagledal kvalitetno športno revijo, ki je nisem videl še nikoli prej in niti več nikoli potem, zato se tudi naziva revije več ne spomnim, a sem se zdaj, ko Tomaž Lukač, zagotovo eden najboljših in najbolj prezasedenih televizijskih komentatorjev pri nas, stoji pred nekakšnim pametnim zaslonom pred tekmo Real-Paris na Kanalu A, spomnil članka, ki je govoril o tem, kako se spreminjajo navade gledanja nogometa.

 

Prazne baterije

Prazne baterije

V svoji nogometni karieri, če jo sploh lahko tako imenujem, sem od trenerjev slišal toliko bedarij, da so se mi v nekem obdobju zasrali vsi trenerji, soigralci, kopačke, garderoba, goli in cel šport z ofsajdom vred. Kljub temu pa sem se v soboto na tekmi spomnil enega, sicer neuspešnega, trenerskega motivacijskega govora. Znameniti Gogi nas je po zadnjem treningu pred pokalnim derbijem v Kamnici poklical v krog in rekel, da bomo tekmo proti Kamnici dobili ali izgubili že pred tekmo. Da bodo nasprotniki zelo agresivni, motivirani in da se moramo za to tekmo „napaliti“ že pred začetkom. Ko bomo na igrišču, bo že prepozno...