Brez signala


 

Pred kakšnima dvema poletjema sem v japijevskem kafiču na ljubljanski obvoznici na šanku zagledal kvalitetno športno revijo, ki je nisem videl še nikoli prej in niti več nikoli potem, zato se tudi naziva revije več ne spomnim, a sem se zdaj, ko Tomaž Lukač, zagotovo eden najboljših in najbolj prezasedenih televizijskih komentatorjev pri nas, stoji pred nekakšnim pametnim zaslonom pred tekmo Real-Paris na Kanalu A, spomnil članka, ki je govoril o tem, kako se spreminjajo navade gledanja nogometa.

Nogometni studiji v Sloveniji so v zadnjih letih iz popolnoma napačnih razlogov postali najbolj zabaven del nogometnih prenosov, saj smo se ljudje začeli tako posmehovali Udovičem, Zupanom in Prašnikarjem, da smo se vzljubili. Vsi ti gosti so namreč bili in so še vedno tako navadni, nezanimivi in predvidljivi, da te pred ekranom skoraj vselej, ko jih gledaš, oblije občutek superiornosti. In ne samo, da so dolgočasni, tudi o nogometu ne vedo nič več kot ti!

 Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk

Tako smo se zabavali leta in leta, svet se je vrtel naprej in potem je po nekem času postalo vse skupaj ne samo popolnoma nekonkurenčno, ampak tudi že malo omalovažujoče. Ja, po nekem obdobju se naveličaš navdušenja nad najzanimivejšimi nogometnimi floskulami, sijajnih uspehov iz leta 1999 in tudi čakanje na tisto bedarijo, ki jo bo zinil Cime, Bozgo ali Oblak, se ti zdi že malo odveč.

Kanal A, ki je lastnik pravic najzanimivejših tekem Lige Prvakov v letošnji sezoni, se trudi iz nogometnih studijev, ki so v zadnjih letih utrdili stereotip o površnosti in primitivnosti nogometa, narediti več. Ocenjujejo, da je nogometnim gostom, potrebno dodati nekoga, ki ve, kako se je potrebno boriti za gledanost, zato so tako v torek kot v sredo povabili v studio tudi igralca, ki skupaj z nogometašem in voditeljem tvori trojček, ki se mu nekje čisto pred začetkom tekme pridruži strokovni sodniški komentator.

Torkovo zasedbo je sestavljala resnično povsem solidno nogometna razgledana voditeljica, takšna italijanskega tipa; glavni igralec nove komedije Šiška Deluxe in Rok Kronaveter, nogometaš Olimpije. Čeprav brez kakšnih večjih presežkov, smo se zahvaljevali Adamu Smithu in zakonitostim ekonomije svobodnega trga. Marsikaj ni štimalo in vmes je bilo tudi mučno, a to so koraki v pravo smer. Vmes prispevki, od odličnega o „rezancu“ Angelu di Marii do tistega o nogometaših bivše juge v Realu, ki je bil sicer veliko slabši; na koncu pa še gospod Nikolič, sodniški komentator, ki je resda zelo netelevizijski in neokreten, a idejo razumem in jo nekoliko podpiram kot poskus medgenaracijskega dialoga, kateremu sem v današnjih časih zelo naklonjen.

Sredina trojka je bila še veliko bolj zanimiva širšemu občinstvu. Poleg voditelja, ki je oddajo odlično začel z napovedjo „120 minut vrhunskega užitka“, še stari dobri vicmohar Gojmir Lešnjak – Gojc, ki mu je sicer velik del legitimnosti tudi pri šalah odpihnilo dejstvo, da ni vedel za slovito tekmo 7:1 (s tem ne mislim na Maribor-Rudar), in eden in edini Branko-Brane Oblak, ki je igral na Marakani pred 200.000 ljudmi in ki je v studijih vedno že tako neprimerno sproščen, da me je strah, da bo lepega večera tam pred vsemi nami prdnil; pripradnik stare šole, katere član je tudi Katanec, ki ve o vsem vse, o fuzbalu pa še nekaj več. Omenjena konstalacija je bila tudi vizualno zelo prepričljiva,... tako sem začutil, ko sem dal na „mute“. Vse dobro, vse lepo in prav, dokler...

Dokler ne pride pred nekakšen pametni zaslon Tomaž Lukač in začne pod pretvezo zadovoljevanja tiste najzahtevnejše nogometne publike z malenkost utišanim, zaigrano poglobljenim tonom ponavljati trivialne nogometne podatke. A tako? Nekaj za vsakega v oddaji torej, tudi za tiste, ki gledajo fuzbal zaradi lepih voditeljic, ki radi kritirajo sodnike, se smejijo Gojčevim šalam, obujajo spomine na fuzbal v 70-ih in 80-ih, navijače Olimpije... A to? A to je pa torej za nas? To je torej tisti del oddaje za nogometne komplikatorje in analitike?

Navade gledanje nogometa se spreminjajo. Da, tudi pri nas. Ljudje po vsem svetu spremljajo nogomet vse bolj in bolj natančno. Zanima nas ne samo osnovna statistika, streli, posest, ampak tudi zakaj prihaja do razlik v strelih, kotih in posesti. Glasno branje številk, ki jih vidimo na zaslonu, je omalovažujoče. Članka iz ljubljanske obvoznice, ki je govoril, kako se nogomet zaradi sodobne tehnologije, večjega dostopa do informacij, večjega števila nogometnih prenosov in vse večje težnje po poglobljenem razumevanju igre in rezultatov spreminja, še zlasti pa se spreminjajo nogometne oddaje in prenosi, na Kanalu A očitno še niso prebrali tisti, ki bi ga morali pa čeprav je glede na razvoj in konkurenčnost medijev zdaj že arhaičnega značaja. A s Kanalom A sem v zadnjem času znova dobil vsaj upanje. Da drugi programi med prenosi nogometa kmalu ne bodo več zatemnjeni...

 

igor unukComment