To je druga. To smo mi.

 

Kaj je mene konec osnovne šole brigalo, kam grem na srednjo? Bi me moralo, ampak me ni. V zrelosti že celo življenje za deset let zaostajam, kar pomeni, da bi se mogel za srednjo odločit pri zrelosti približno štirih let. Odločitev sem zato prepustil... Mami. Svetovala je turistično, ki naj bi takrat imela izenačen program z gimnazijami, poleg tega pa bi po koncu turistične dobil nek konkreten naziv. Turistični tehnik. 

Kaj je mene v tistem času brigalo to preseravanje katera šola je v Mariboru najboljša. Prva, druga,... Joj, jaz sem bil tako daleč od tega. Dosti bliže mi je bil mestni park, kamor smo vsak petek, ponavadi pa še kak dan med tednom, hodili s kocami in litrom merlota po glavi. Res smo bili težavna generacija in meni je pri tem celo uspelo izstopati. Mama je od takrat naprej velikokrat pravilno ugotavljala, kako ji je žal, da je predlagala turistično. Da je bila zame šola prelahka in da sem zato tako zabluzil. V petek, 11.12, ko smo si vsi (Re)kreativci družno ogledali sedmo ponovitev novega English student theatre (EST) mjuzikla Alica v Čudežni deželi, sem se zelo doživeto spomnjalnjenih besed. Pomislil na izgubljena srednješolska leta. 

Po EST-ju se II. gimnazija močno loči od drugih srednjih šol. EST ima močan vpliv. Tako na tiste, ki nastopajo v glavnih ali stranskih vlogah na odru, kakor na tiste, ki si z glavnimi zvezdniki delijo stopnice, klopi in straniščne školjke. Biti Alica je življenjska priložnost. Videti Alico na šolskem hodniku je inspiracija. 

 

Rahela Horvat Toš Alico odigra za odlično pet. Je prepričljiva, odlično sledi dramaturgiji predstave, čustvena stanja, skozi katera prehaja skozi predstavo, izraža dosledno in prepričljivo. Njena odrska prezenca ni silovita, kar ji v tem primeru sploh ne štejem v minus, saj bi s tem lahko odvzela pozornost nekaterim drugim likom. Govorimo o šestnajstletnici, ki je že sedmič letos igrala Alico, do novega leta pa jo bo še petkrat, kar pomeni 24 ur nastopanja pred skupaj več kot tri tisoč obiskovalci v samo dveh mesecih? Oh, sploh ne bom napisal, kaj sem jaz delal pri njenih letih.

V petje in ples se ne bom spuščal, kar boste tisti, ki ste me že videli peti ali plesati, popolnoma razumeli, kar se pa tiče igre, pa je zagotovo potrebno izpostaviti igro zajcev, ki bojda napredujejo iz predstave v predstavo, kar je logično, saj je njihova igra zelo teatralna. Za tak lik potrebuješ toliko odrskih izkuženj, da se znaš na odru sprostiti in iskreno uživati, kar jim je na sedmi ponovitvi odlično uspelo. Sicer so vsi liki v predstavi delovali koherentno in se popolnoma povezali v mjuziklovem klimaksu, ko Alica v paniki, da ji ne bi bil s sekiro presekan vrat zakliči, saj ste samo kup kart! S tem krikom, ki ga vsi poznamo tudi iz svojih sanj, se Alica vrne v „realen svet“, ki pa se v tistem trenutku ne zdi več tako realen kot naj bi realnost bila. Največja moč Alice v čudežni deželi, zgodbe, ki si jo je izmislilCharles Lutwidge Dodgson in jo leta 1965 izdal v knjigi, je prav v tem. V poigravanju, kaj je v bistvu bolj namišljeno. Fantazija ali realnost? Ali pa je vse skupaj samo nonsens, ki se dogaja v naši glavi. 

Kostumografija predstave, ki je zasluga Mire Strnad - Miricote je bogata, očarljiva in prepričljiva. Še toliko bolj pride do izraza zaradi dokaj minimalistične scenografije, ki jo v večini prizorov sestavlja projekcija fotografij in videov in štirje stebri na kolesih, ki s svojo fleksibilnostjo zelo nevpadljivo uokvirjajo odrski prostor, hkrati pa zelo učinkovito podpirajo preostale elemente predstave. 

Režiser Matjaž Latin, umetniška vodja Maja Pihler - Bilbi in vsi ostali, so od meseca februarja, ko so začeli z ustvarjanjem mjuzikla, naredili veliko delo. Druga ima znova fantastično predstavo, ki jo bo še velikokrat razprodala. Producent predstave in ravnatelj druge, Ivan Lorenčič, ki je sedel za mano je bil vidno in upravičeno ponosen. Ni pa občutek ponosa v petek preveval samo njega, ampak vsakogar na predstavi, ki je povezan z drugo in to je bilo čututi v vsakem kotičku. Druga kipi od kreativnosti. Na hodniku so razstavljene božične smreke, ena od teh je postavljena z glavo navzdol in pripisom, ki ga lahko vidite na spodnji sliki. Rajh in Jaša, drugaša, s katerima sem po predstavi spil pivo in sok, sta bila prav tako navdušena. Češ, to je druga. To smo mi. 

Doma sem ob opisovanju predstave punci, bivši dijakinji druge, dodal tudi nekaj skepse. Predvsem o – prosto po Puharju - Lina Kutuzović fenomenu. Kako nevaren za razvoj otrok in mladostnikov je lahko oder, pozornost in slava. Sploh, če tega ne podpira primerna in občutljiva vzgoja staršev in profesorjev. In če si predstavlja, kakšno breme naložimo tem bodočim odraslim s tem, ko že tako mladi doživijo takšno slavo. Zdaj imajo še večjo obvezo nekaj biti in postati v življenju. In kaj če jim ne uspe, kar je čisto življensko. Vsem ne bo. Kako se bodo potem spopadali z življenjem? Pa naj bi bilo to samo dobro za samopodobo v teh občutljiv letih in potrebna samozavest za vse projekte, ki se jih bodo lotevali v nadaljevanju svojih življenj. Jah, kaj bi jaz vedel. 

Turistični tehnik.