Glasno branje

Foto: igor Unuk


 

Mentor zdaj stoji za mano, da ga nekaj sekund ne vidim ne na moji levi ne na moji desni. Tik za hrbtom mi stoji, da na tilniku skoraj čutim njegovo sapo in kar zamišljam si, kako gleda na svoj Ipad z ven pomoljenim jezikom. Zdaj bom na vrsti. In res, na za moje kriterije moderni tehnološki napravi, mi zdaj pomoli tekst direktno pred nos, da v prvem trenutku vidim samo prvi dve vrstici – boldan naslov in moje ime. Primem tehnološko čudo v roke ter parkrat mehansko zaskrolam gor in dol po zaslonu na dotik, ne da bi premeril dolžino teksta; le kot vsakemu zavednemu Slovencu mi pred javnim nastopom vedno postane malenkost nerodno. 

Tako zdaj v konferenčni sobi Mladinskega kulturnega centra (MKC) glasno berem dotični tekst. Ki sem ga napisal za vas, dragi bralci, in ekskluzivno za vas za vas, dragi sodelavničarji Monika, Jan, Urša, Luka, Špela, Tonja Maša, Peter in Mentor. To je namreč tekst o nas. O delavnici (Re)Kreacija. V tem trenutku me vsi v sobi zagotovovo poslušate brez običajnega presedanja, šmrkanja ali grizenja nohtov. Čista tišina. In moj tekst. Berem in sanjam, kako si bom po koncu branja prislužil velik aplavz. „Zaradi ideje, ki je pritegnila našo pozornost. In ker je res dober,“ bo rekel Mentor. „Fucking awesome!“ bo vse, kar bo po prebranem ostalo zapisano na tabli.

Ta tekst ne bo najbolj klikan, a bo zagotovo ostal zapisan v zgodovino kot najbolj poslušan tekst na delavnici. Pa ne le to: bo tudi idealen uvod v knjigo, ki bo izšla po koncu (Re)Kreacije oziroma po zaključku prve sezone, sestavljene iz tretjin – jesenske, zimske in pomladanske. Ko bomo poleti izbirali tekste za knjigo prve sezone delavnice in ko bo vsak od delavničarjev vanjo prispeval nekaj tekstov, bo jasno, da je ta bil eden najboljših. In da je delavnica neverjetno uspela, saj bomo vsi delavničarji postali želeni kolumnisti, recenzenti ipd. slovenskih dnevnikov in revij. Prevajali nas bodo v italijanščino. MKC se bo tolkel po prsih, da je delavnico financiral. Knjiga s tem uvodnikom se bo prodala v več tisoč izvodih. 

Najbolj genialna ideja v sami zasnovi delavnice je glasno branje teksta. Le kdo bi namreč želel napisati polovičen tekst, ki bi ga potem moral glasno prebrati pred vsemi. Borut Pahor je rekel, da raje uro manj spi, da se lahko pripravlja na polmaraton; delavničarji zato raje uro manj spimo, kot da bi se ob glasnem branju preveč blamirali drug pred drugimi. In če je tekst dober, dobiš aplavz. Spet ti postane malo nerodno, a hočeš spet. Zato hodiš. Vsak teden. Dvakrat. Po dve uri. Od petih do sedmih. S kratko pauzico za čik za najmlajšo med delavničarkami. 

Še vedno čista tišina v sobi. Vsi poslušajo. Vsi poslušate. Pesem in moj glas. Še najmlajši delavničar nasproti mene, ki je svoj prispevek že prebral in bi lahko zdaj v miru do sedmih, ko se delavnica konča, mislil na svoje sošolke, sedi zdaj čisto tiho na robu stola in se navznoter potiho krohota, ko ga omenjam. Še Mentor zdaj samo začudeno opazuje disciplino v sobi. „Tekst je zagotovo ratal,“ si mislim, ko ne slišim nikogar niti pisniti. 

Koncept delavnice je enostaven. Je hitra dvojna podaja, ki funkcionira. Na (Re)Kreacijiberemo in poslušamo tekste, potem po tekstu debatiramo, kaj je bilo dobro in kaj ne. Mentor pove, katera beseda v tekstu je še posebej zapalila in kaj bi lahko bilo bolje. Kakšen bi lahko bil naslov, ki bi bolj pritegnil. Na začetku imamo kratek slovnični kotiček, po tekstih pa se pogovarjamo, o čem bomo pisali naslednji teden. Včasih naše branje mentor nadgradi s kakšnim multimedijskim dodatkom - vgasne luč, odpre okno ali zarola kak komad (zdaj je zavrtel pesem, ki jo poslušam v trenutku pisanja – A bullet in your head, Rage Against the Machine). 

Tekst, ki ga zdaj berem, bo nato Igor čez nekaj dni javno objavil na portalu Novi Maribor – Maribor is the Future. Internetni bralci boste nanj kliknili okoli tristokrat. Nato bo pozabljen. Nikoli ga ne bo nihče več prebral. Toliko truda za tristo klikov, sto branj in pet minut pozornosti. Zdaj mi je tudi že jasno, da tekst ne bo tako odmeven, kot sem upalna začetku. Da ne bo postal uvodnik v knjigo. Da ni tako dober. 

Glasno branje se izteka in delavničarji ste si oddahnili, da o vas nisem zapisal kaj, kar ni za javnost. Mentor že stoji pri tabli, da nanjo ne bo napisal „fucking awesome“ in čez pol ure bom že pešačil proti centru, kot da se ni nikoli nič zgodilo. Kot da se nikoli sploh nič ne zgodi. In se prepričeval, da sem s tekstom dosegel vsaj osnovni namen - med branjem sem pritegnil popolno pozornost vseh prisotnih. In da je to bil najbolj poslušan tekst delavnice v zgodovini.