Siddharta iz nakupovalnega vozička


 

Naredil sem le en krog, eno rundo, eno šetnjo, ker sem itak rabil malo, da sem se priovinkaril iz Velenja. Siddharta je bila že nekje sredi špila. Štikl T.H.O.R. Aha. Gledal sem levo, gledal desno, se obračal naprej in nazaj. Hm. Tudi če bi hotel koga res najt... Bi trajalo. O, ja. Ker je bilo tako svinjsko nabasano. Puno. Do amena. Da sem spet pizdakal. Ne vem, zakaj stalno na Trgu Leona Štuklja tako stiš(č)ijo tiste štante, da se narod potem po nepotrebnem gužva, če je pa trg več kot dovolj širok in v petek popoldan sicer vabi na fuzbal, ker je tak prazen. Ampak to itak ni bistvo, ni pomembno, nak.


 

Foto: Foto Frenky

 

Glavno, da je bilo tooooooliko folka. Toooooooliko! Ja, že res, da se je v soboto na Siddharto primajalo toliko ljudi tudi zato, ker je koncert za svojo petnajstko častil Europark [mariborski šoping center na oni strani Drave, za one, ki ne vejo, kje in kaj je Europark]. Brez vstopnine, brez kontrole, brez kakršnega koli vhod-izhod cijakanja. Zakaj? Hm, ker že petnajst let hodimo tja, na oni konec, prat avte, kupovat darila, cote, hrano ali pa, še pogosteje, samo gledat, česa vse ne moremo imeti. Europark je tisti bav-bav, ki je baje pokopal Gosposko, uničil center mesta, medosebne odnose, dinamiko, kultiviranost in intelektualno širino Maribora.

Ampak zdaj smo pa imeli to. Ja, to. Okej, dopoldan itak Čuke, zvečer pa - Siddharto. Madafakin Siddharto - za đabe. Parking si si lahko v mestu narisal, hladne pijače je gostincem zmanjkalo v sekundi, tako žejni so bili vsi skupaj, čeprav si je narod seveda s seboj prinesel tekočino, ker ni bilo nobenih pregledov in omejitev. Čisto nič. Nikjer varnostnika, ki bi gušil in gledal v torbico. In kako je to, ta svoboda, ta odprta vrata, svobodomiselnost, saj-ne-bo-nič-hudega izpadlo? Ja, glasno, to se ve, a če se v Ljubljani tako zgražajo ob začetku šolskega leta, kako se mularija nacedi na prireditvi Ritem mladosti, kjer je prisotna varnost in vse ostalo, je tokratni koncert brez kakršnega koli nadzora [dobri stari pridi in vidi] izpadel vrhunsko! Mesto je dobilo možnost, da pokaže, kdo in kaj je.  

Predvsem je bilo ogromno mularije, ki pač te dni čaka, da se začne novo šolsko leto. Sam sem pred Prvo naletel na dijakinjo, kar hudo okroglo od alkohola, ki je kričala v telefon tipu, naj pride že na špil, ker da zdaj bo Na Soncu in ga mora, preprosto mora videt!!!!!!! »Priem čez tričetrt ure, saj bojo še špilali!« je pljunil tip nazaj, iz njenega zvočnika, ker danes se ti froci pogovarjajo tak, da vsi čujemo.

 
 

 

Foto: Foto Frenky

 

In to je mularija, od katere bosta ogromno imela tako Europark kot Siddharta. Prvi zato, ker je za mularijo pač Europark plac, kjer so gor rasli, Siddharta pa, ker ravno s takimi koncerti dobivajo novo publiko po vzoru - ja, joj prejoj - Modrijanov. S čimer ni, vsaj po mnenju tega [rock] kritika, prav nič narobe. Več nas je, bolj je. E, to.

Koncert namreč ni bil noben sell-out. Nihče me ni na šetnji posiljeval naj kupim to ali ono in me porinil v nakupovalni voziček. »V imenu Europarka vam predstavljamooooo skupinoooo.... Siddharta!« In bam. To je bilo, kot sem bil izvedel, tudi vse. No, poleg plakatov pa ostalih oglasov in vsega, kar je Europark vložil v promocijo. 

Seveda vsako tovrstno podjetje potrebuje oglaševanje, ne nazadnje tudi za-petnajstko-smo-imeli-Siddharto samopromocijo, ki vselej pride prav. Sobotni koncert, ki sodeč po set-listi ni bil prav nič drugačen od ostalih, na katerih band predstavlja presek 20-letnice ustvarjanja, je uspel precej bolje kot rojstnodnevni koncert Radia City v zadnjih letih - ta je letos ostal celo brez svojega tradicionalnega špila pod Pohorjem, ki je itak vselej bil bolj druženje z dobrodelno noto kot pa resen koncert, kjer vsak zapoje par štiklov, se pofotka in spiči. Morebiti se je City izpel tudi zato, ker je bila ideja preživeta in ker je, če nič drugega, trg pokrit z betonskimi ploščami, Snežni stadion pa s travo, ki postane ob dežju neprijetno blato. 

Europarku, milo rečeno, nič od tega ni »treba«. Prav nič. Narod bo še vedno tam pakiral [zastonj], posledično kupoval, pral avte, se dobival na kafejih, reševal zveze in podobno. Pokazal je družbeno odgovornost, ne da bi se spuščal v politično-kulturne debate. Ni storil tistega, kar v imenu Maribora počne Vladimir Rukavina s svojim Narodnim domom in Festivalom Lent. Kaj počne? Vsako leto raje vzame celotno mesto z občani vred za talce, govori v našem imenu, češ, če ne bo Lenta, bo šla mariborska kultura po gobe in bomo vsi poslušali samo harmonike, turbofolk in se smejali šank štosom. Narobe! 

Mariborska kultura itak gre po gobe. Te dni na Ptuj, na Dneve poezije in vina, po pa tudi tja, v Ruše, kjer se grejo petnajstdnevni fenomenalni festival za manj kot sto jurjev, pripeljejo pa imena, ki so mirne duše primerljiva s tistim, kar pritegne najširšo množico na Lent [Perpetuum Jazzile, Rambo Amadeus, Let 3, Manouche; Reporter Milan, Matjaž Javšnik...]. Razlika je le v tem, da se v Rušah grejo festival s celo kopico prostovoljcev, Narodni dom pa vse to počne z ekipo 37 redno zaposlenih ljudi. Ki so kao tim, kao ekipa, ampak odmaknjena od večine ljudi. Noben me ni, tako kot Rušani v petek, vabil na after-party in ponujal spanje za 18 evrov po glavi [če kdo najde 18 evrov za hostel/hotel med Letom, vsaka mu čast]. Lent tudi ne organizira zastonj avtobusov, kot to počnejo Rušani. Kamor, v Ruše, smo šli z Miho Lovšetom in njegovim Stolpom 3 na eno najboljših kultur-šok voženj s cugom. Dobri cajti, ni kaj.


 

Foto: Foto Frenky


 

In povrh tega se Rukavina v kičkuglanju z nekdanjim bestičem, županom Fištravcem, še krega, da ne more izpeljati festivala za manj kot [zdaj je na to cifro že pristal] 750 tisoč evrov, kar je desetkrat več kot dokaj podobna izkušnja v Rušah, kjer se mi zdi kul, da pijem piksno piva [za 2 evra] in mi ponujajo domače, lokalne izdelke. Saj tudi v Rušah vsi niso enotni, itak da ne, ampak cela država ne gleda in čaka, češ, ali bojo to zmožni speljat ali ne.  

Ob vsem tem Rukavina namreč hvali sponzorje, mestno banko in zavarovalnico, brez katerih da nam kulturno živeti ni - ko mu pa omenimo, da je Lent drag špas, pa se brani s tem, da je ustanovitelj občina, kar je katasatrofalen protiargument, saj je Rukavinov tim [dobro in javno] plačan zato, da opravi svoje delo. Kakšen pa je rezultat? Da je potem par tednov pred začetkom to edini festival na planetu, kjer se ne ve, ali sploh bo, kdaj bo, kje bo, s kom bo... Ne pa kaj bomo lahko videli. In to od institucije, ki ji je lani mesto prispevalo 2,4 milijona evrov, obiskovalci pa so nazaj kupili za 400 jurjev evrov vstopnic. 

Narobe. Res. Narobe. Sobotni koncert je tako lepo pokazal, da Narodni dom še zdaleč ni edini, ki se zna iti velike koncerte v Mariboru, velike in predvsem za narod uspešne zadeve. Ruše se financirajo z vstopnicami in dobro voljo, Europark pa naš vložek vrača z družbeno odgovornostjo. In to v soboto je bil z naskokom največji enodnevni dogodek v mestu ne le tega poletja, ampak najbrž nasploh do sedaj. Pustimo ognjemet, kjer za par trenutkov pogledamo v zrak. To je bil ornk, pravi, konkretni špil. Ki ga je častila privat firma. Zmagali so pa vsi: publika, band in tudi Europark. Včasih smo mi embalažo nosili v trgovino, zdaj je končno eno odgovorno podjetje dalo nekaj nazaj. Brez da bi nam nekdo razlagal o multiplaktivnih učinkih mesta in se kregal na dolgo in široko z občino, ministrstvom in - zdravo pametjo. Četudi bi mi kdo rekel prodana duša, mislim, da marsikdo, ki je bil v soboto tam, lahko reče: hvala, Europark, za Siddharto.


Fotografije: Foto Frenky