Fuzbal na kanalu A

Fotografija: Branimir Ritonja

 

Nogomet je torej doma. Tako vsaj Pro Plus promovira svoj impulzivni šoping nogometnih tv pravic. Če je fuzbal res doma, je sicer vprašanje, vsekakor pa je, bolj ali manj, zdaj vsaj pod eno streho. Liga prvakov, evropska liga in domače prvenstvo. Kar niti ni tako majhna stvar, glede na poplavo tv prenosov, ki se šetajo sem in tja od programa do programa, da nogometni kavč navdušenci vsak vikend znova skoraj fašejo epileptični napad med živčnim šklocanjem po daljincu. 

Kanal A je bil, kot je znano, ob svojem nastanku tista rezervna televizija, kjer smo si lahko ogledali tiste akcijske filme, za katere smo bili premladi ali prestari, da bi jih šli gledat v kino. Ali pa so bili filmi preprosto preveč bizarni za kino. Kakorkoli... Od vseh bondiad pa do policijskih akademij in smrtonosnih orožij - vse živo, kar se vrti še danes. Če bi radi videli zvezde devetdesetih, je Kanal A še vedno program za vas. Tv zgodovina, vsak teden znova, kjer sta Wesley Snipes in Tom Cruise še vedno mlada.

Zato je bil toliko večji šok leta 2002, ko se je svetovno prvenstvo, prvič pri nas, znašlo na komercialni televiziji. Nova imena, novi tipi, nova zgodba. Uspeh? Ratingi so bili gotovo izjemni sploh ob megavrhuncu s Šmarno goro, vendar Kanal A kljub temu, da sta Zahovič in Katanec sama ponudila akcijo, ni uspel postati športna televizija in Pro Plus se je moral - dokler je šlo - zadovoljiti s formulo ena in Miranom Ališičem. Oboje na Pop TV.

Toda efekt tistega svetovnega prvenstva je bil vendarle dolgoročen: bil je začetek konca primata Televizije Slovenija, ko gre za športne prenose. Nič ni bilo več samoumevno, razen to, da bosta Ivo Milovanovič in Andrej Stare komentirala karkoli že bo v svojih trmasto nemogočih odločitvah zmogla Kolodvorska. Ampak stvar je šla nato domala predaleč, ko so kvalifikacije in evropsko prvenstvo 2008 pristale na TV3, ki več kot očitno ni imela ne kadrov ne znanja za tako velik projekt, ki se je nato prelil še v ligo prvakov. Takrat je postalo jasno, da z dovolj denarja lahko kdorkoli prenaša karkoli - in da se nacionalka, z malo vzvišene pozicije, tega fuzbal heca ne bo šla. Liga prvakov se je zato preselila še na Kanal A, dokler nismo pred tremi leti prvič dočakali, da so bile v torek tekme na eni televiziji (Planet TV), v sredo pa na drugi (Sportklub). Gledalci so se že prilagodili, ampak število mlajših, ki raje najdejo »stream« prenos, se je posledično samo povečalo. In to nevarno opazno.

In kaj je bil največji avtogol iz ofsajda? Ves čas se je, ne glede na kikse, ligo prvakov povezovalo s prestižem. Toda Dani Bavec, precej bolj strokovna nadgradnja Saše Jerkoviča, se je moral najprej promovitati ob fuzbal-je-tudi-za-ženske Maji Tratnik, medtem ko je Luka Penko kar naenkrat sam dočakal Maribor v ligi prvakov. Zato tudi ne čudi, da sta se brata Obrez šetala od televizije do televizije in postala sinonim za ligo prvakov, kar je tudi svojevrstna slovenska posebnost. Kot so tudi strokovni gostje, ki komentirajo ligo prvakov (Luka Elsner), ne da bi jo sploh kdaj igrali.


 

Fotografija: Rene Strgar

 

Kakorkoli že, zdaj bo veliko nogometa na Kanalu A (ligo prvakov in evrospko ligo si bo delil s Sportklubom). Dve tekmi državnega prvenstva vsak vikend, kar sta še lani zmogli komaj Planet Tv in Televizija Slovenija. In na obeh tekmah studio z lokalnimi gosti, sodniško analizo, vklopi med tekmami... Skratka, ni da ni. Glede nato, kako zlahka se je Pro Plus najprej odrekel ligi prvakov, nato pa celo formuli ena, je začetni zagon sicer razumljiv in pričakovan, a hkrati vsebinsko zadovoljiv. Povedano preprosto, Kanal A bi se res rad šel fuzbal. In uvodni vikend je bil dokaj uspešen, malo so se še lovili, ugotovili, da samo postaviti Sebastijana Cimerotiča, oblečenega v majico Green Dragons, ni dovolj, našli v Milivoju Nikoliću bivšega sodnika z željo po komentiranju in obisku tekem (ki pa je že precej v letih, vendar zato nič manj luciden, kot se je pokazalo v Kopru), predvsem pa dali na dveh tekmah (Olimpija - Gorica, Koper - Domžale) priložnost komentatorju Tomažu Lukaču, ki si jo ta zasluži že zato, ker ni vidno obremenjen z bojem nacionalka-komercialka. Ko je namreč obraz fuzbalskega komentatorja bolj prepoznaven od fuzbalerjev, je nekaj narobe. In Lukač se tega ne gre. Živi in kriči ta fuzbal, tudi naš. 

Tudi naš? Ja. Naš. Naša liga. Zato je Kanal A vnesel nekaj, kar bi resnično pričakovali od Televizije Slovenija, kjer je Mile Jovanović na koncu dal odpoved in mučno umiranje legitimnih športnih vsebin prepustil Mihi Žibratu. In niti enkrat ni Kanal A v uvodnem vikendu želel povedati, hej, glejte, to bi morala delati nacionalka. Niti enkrat. In to je pozitivni, skoraj nepričakovani efekt, ki je ob dobrih igrah in rezultatih resnično manjkal domačemu fuzbalu. Ampak... Sezona je še dolga, oglasi tudi, zato bo zanimivo videti, kako bo Kanal A resnično uspel povzeti slovensko ligo z desetimi klubi, kjer vsi seveda niso enako privlačni. Sveta na Kanalu A v fuzbalu namreč nihče ne potrebuje.