Isti termin, enaki problemi


 

Termin je bil isti. Genau isti. Sreda ob šestih. Ampak NK Maribor ni šel v Helsinke, bincat za ligo prvakov, temveč v Rogozo, bincat s Hrvatskim Dragovoljcem za... Kdo bi vedel, za kaj. Najbrž, da ostane ritem isti, s tem pa fokus, program, navade, vrednote, norme itd. Kar je bil pač še lani, kot smo se naposlušali, »privilegij« (torej ritem sobota-sreda), je zdaj pri tako obširnem kadru skorajda obveza. Maribor ima 53 igralcev na svojem spisku, vsi so željni dokazovanja, strokovni štab pa željan selekcije, zdaj ko se je treba za Krško, vodilno ekipo prve lige, pripravljati s hrvaškim drugoligašem Hrvatski Dragovoljac. Za vsak slučaj, raje in bolje.

Maribor, aha, mora »špilat«. Ni druge. Tako je lažje in po svoje tudi prav, čeravno so te tekme zaprtega tipa v Rogozi, ko vsi, ki imajo tako ali drugače kaj s klubom, lahko sedijo na edini klopci z lepim razgledom, vsi ostali pa buljimo skozi ograjo... Kanček bizarne. Ampak važno je, da je žoga okrogla in da ne skače preveč po zelenici, ki ni nujno najbolj ravna. Rezultat (0:0) je bil v osnovi, kot vedno, sekundarnega pomena, toda tudi predstava prvega moštva - ob poškodbah, ki so kar lepo zdesetkale kader - je bila tokrat bolj... No... Sekundarna. Nula-nula, trda tekma, ki je znova šele na koncu, v zadnji četrtini pokazala, kaj bo morda Maribor nekoč. A ta »morda« in »nekoč« sta tista, ki ju najbrž ne bomo še tako kmalu dočakali.


Fotografija: Urban


Ne taktika, spreminjajo se igralci

Damjan Bohar je začel na desnem bočnem, v drugem polčasu je šel na štoperja Aleš Mertelj. In vse v sistemu, ki ga Ante Šimundža ne bo menjal niti proti, očitno, Krškemu. Za zdaj mu ta sistem še zadošča, vendar kmalu je postalo jasno, da Amir Dervišević in Marwan Kabha ne bosta zagnala svežine. Derviševića je moral Šimundža opogumljati, Kabha je raje poskušal kar sam, tokrat iz precej slabših situacij, kot je bila tista v soboto v Domžalah. Počasi se Izraelec prilagaja sistemu in ne bo dolgo, ko bo približno vedel, kako in kaj. Igra v prvem delu ni stekla, še vedno je precej iz forme Sintayehu Sallalich, ki je skušal s solo akcijami, še manj pa sta se ujela z Mitjo Vilerjem, kapetanom v prvem delu.

Obramba: Giglijeva izleta

Težko bi pričakovali ali predvidevali, da bo Hrvatski Dragovoljac velik zalogaj za zadnjo vrsto. Klinc, šešofer njihovega avtobusa si je v vrečko nafilal hudih tiskovin in jih prelistal do konca tekme mislim da vse. A vendar, saj so bili še predlani v prvi hrvaški ligi, klub, ki je dvakrat igral celo v pokalu Intertoto. Skratka: Abel Gigli je dvakrat, ko so se Hrvati nehali pogovarjat s sodnikom Tadejem Mežnarjem (ki mu je vmes tekma ušla malo iz rok), zamudil in dvakrat si je pomagal na zelo tvegan način. Prvič je spustil tekmeca in je Matka Obradovića (kar je moral ubraniti, je Matko dobro ubranil in znova pokazal, da je resni konkurent za drugega golmana, kakorkoli resna je ta dvoboj, ki ga je ob igrišču v kavbojkah spremljal Jasmin Handanović) rešila prečka, drugič pa je hrvaškemu vezistu raztrgal pol majice in si prislužil zaslužen rumeni karton. Glede na bolniško stanje Aleksandra Rajčevića ta tekma ni bila ravno za mir v hiši in znova dokazuje, kako ozek je naenkrat lahko širok kader. No, ne smemo izpustiti, da je Gigli z glavo zabil, a je bil gol zaradi prekrška v boju po strelu iz kota razveljaljen.

Torej, širina kadra... Pa saj ne da bi bil Damjan Vuklišević slaba izbira. Ni. Pubec je suveren. Sploh ne, še bolj pa sta Robert Pušaver (dva nevarna predložka) in Erik Janža (dva huda driblinga in prodor) vendarle pokazala, da dolg spisek igralcev nujno ne prinaša le stroškov. Le vprašanje je, kdaj bomo Pušaverja in Janžo spet videli tako zagnana, odprta in korajžna. Nakazala sta, da Damjan Bohar ni nujno edina rešitev ob tem ko je zadnji izbor za Stojanovićevo menjavo Aleš Mejač.


Fotografija: URBAN


Sredina: mučenje žoge

Šele ko se je že pošteno stemnilo in ko je tekmecem pošla sapa, je Željko Filipović uspel kombinirati na sredini in »uvaliti« kakšno žogo tudi po sredini. Še več. Kombinirali so pubeci. Največ je imel od tega Dare Vršič, ki je kar letel po igrišču in ne nazadnje zadel tudi vratnico, še eno lepo priložnost pa mu je vratar ubranil. Tudi Dino Hotić je prinesel bolj konkreten ritem in čeravno se je Daniel Vujčić kar nekako skril, je druga četvorka zmogla precej več kot prva. Amir Dervišević je namreč v prvem delu znova začenjal napade pregloboko na lastni polovici in do takrat, ko je pogledal gor in dol po igrišču, so bile vse situacije bolj ali manj že pokrite, zato se je podajalo zdaj Vilerju zdaj Boharju, a oboje brez »haska«. Mučno bo gledati takšen Maribor še naprej, sploh proti tekmecem, ki čakajo na tisti en, dva protinapada (čeprav so Hrvati organizrano skušali organizirati svoje napade).

Napad: Sirk bolje od Bajdeta

Rok Sirk je bil edini pri vijoličastih brez napisanega priimka. Novi dresi B ekipe, očitno. A prav njegova zagnana predstava je pustila vtis: bil je vsepovsod, zdaj na levi, zdaj na desni in uspevalo mu je to, za kar si je tako vneto prizadeval Dino Hotić (tokrat manj uspešno kot nazadnje v Rogozi proti Radu). Videlo se mu je, Sirku, kako zelo si želi priti do dobre situacije, vendar ne na silo, temveč zelo kolektivno. Kot da bi želel reči Filipoviću, daj meni, da se igramoooo. Povsem manj opazno, previdno in premišljeno pa se je v igro prvič podal Gregor Bajde. Mladenič je eksploziven, o tem ni dvoma, znajde se v kazenskem prostoru in gre nazaj po žogo. Toda če je to bil test, kako samoiniciativen bo... Najprej, glasneje bo moral poprositi za žogo, pa ubogati bo moral Šimundžo (»Na prvoooooo!«), če bo želel več minut, in najti parnerja, s katerim se bo ujel (Tavares?).


Fotografija: Urban


Precej manj sta pokazala Luka Zahovič in Jean-Philippe Mendy, čeravno so Luki vsi soigralci govorili »bravo, bravo«, ker je tako (resda vidno, a brez efekta) pritiskal na zadnjo vrsto tekmecev. Mendy je enkrat bravurozno kliznil, vzel žogo, a potem spet ni vedel, kaj bi z njo. Njegova višina bi morala biti njegova prednost, toda tega ob predložkih (Viler) ni znal izkoristiti. Mimogrede, ne glede na pisanje o prihodnosti Luke Zahoviča, je fant odigral zazveto tekmo - kar pritiče celotnemu moštvu. Tekma v Rogozi ohranja koncentracijo v glavnem na igrišču, kar je lep dosežek kluba, toda to ne pomeni, da so problemi mimo, pozabljeni in zabrisani. Niti slučajno, kajti na koncu koncev: Maribor ni uspel zabiti Hrvatskemu Dragovoljcu.