Ko pride petek prehitro


 

  

Ante Šimundža je zdaj že štiri dni bivši. Novega trenerja v Ljudskem vrtu še ni, nova tekma, z Rudarjem, po svoje na srečo, da v Velenju, pa je že jutri. Če je bil za Maribor ritem sreda-sobota še lani (skupaj s tiskovkami) privilegij, je zdaj že petek, ko je običajno zjutraj čas za tiskovno konferenco, prišel preprosto prehitro. Imen se je nabralo že vsaj ducat, novega trenerja pa (še) ni. 

Šuler je okrito povedal, da so se nekatere stvari po odhodu Šimundže [v ponedeljek] spremenile. Je Saša Gajser, ki jih je prevzel, tako drugačen? Ne, Šuler pač ve, da nogomet vidi vsak po svoje, kar pa - za razliko od Gajserja - ni vzel tako osebno. »Proti Olimpiji smo izgubili tri točke, nič več. Za navijače to pomeni nekaj drugega, vem, vzdušje v slačilnici pa ni bilo nikoli pod vprašajem.« Nevšečno, neljubo je sprejeti odhod trenerja, je povedal Šuler, ki je v Ljudski vrt prišel, ko je Šimundža moštvo že vodil eno jesen. »Najlažje je zamenjati trenerja kot celo ekipo. Nehvaležno je, ker imaš in nimaš vpliva. Tudi igralci moramo prevzeti velik del krivde. Igramo mi, ne trener. Če se mi ne bomo postavili, lahko pripeljejo tudi Mourinha ali ne vem koga. Niso prijetne stvari, ampak tako je v nogometu.« 

Misli, vse po vrsti, ki so bile zelo na mestu. Predvsem pa umirjene. Priznam, sodim med tiste, ki so Šulerju v zadnjem obdobju očitali, da je preveč govoril na igrišču in nato popravljal napake, ki jih je (pre)pogosto sam storil. Saj mu ni lahko, izgublja partnerje na štoperski poziciji. Najprej poškodba Arghusa, nato Rajčevića, zdaj je kaznovan še Gigli. Kaj je Šuler konkretno govoril na igrišču, ne vem, se je pa soigralcev pogosto lotil z verbalno in tudi neverbalno komunikacijo, ko je »zagustilo«. Če so razlage take, kot je bila ta, potem lahko vzamem marsikaj tudi nazaj. 

Šuler je namreč nadaljeval tam, kjer je po tekmah s Celjem in Olimpijo končal Marcos Tavares, ki ga je klub pošiljal pred medije, kapetana, ko je zagustilo. »Saj smo si igralci tudi kaj povedali med sabo. Najlažje je okriviti enega, nogomet tako enostaven tudi ni. Ni to tisti Maribor, ki smo si ga želeli. Na treningih smo na pravi poti. Ne gre zato, da kdo noče. Nabralo se je toliko stvari, malenkosti je treba postaviti na svoje mesto, začeti na čisti ničli. Izgubljenega ni pa še čisto nič, tekem je še dosti. Tragedije ne vidim, čas je, da trznemo in nekaj naredimo.« 

Slačilnica ne bo povedala, koga si želi za trenerja, čeprav sta tako Šimundža kot Zahovič v ponedeljek razlagala, da prav ekipi manjka energije, da ni dovolj lačna. Šuler: »Nabralo se je veliko, razumem popolnoma Anteja. Čas bo pokazal, ali je bila pravilna poteza. Novi trener? Nočeš o tem, nimaš vpliva, za to so postavljeni ljudje, ki imajo malo več izkušenj. Čeprav sem dal marsikaj takega skozi, lahko igralci največ naredimo na igrišču. Kdorkoli bo prišel, pamora dobiti pravo podporo. Če igralci niso skupaj s trenerjem...«


Fotografija: Miloš Vujinović


In nato je pred nas stopil Saša Gajser, še v nedeljo pomočnik, zdaj pa nadomestni trener NK Maribor, ki bo prav jutri obhajal štiri leta, kar je pomočnik trenerja. Če se je še pod Antejem Čačićem pred dvema poletjema denimo v Radljah ob Dravi ogibal diktafonu, češ, da on pač ni zato, je zdaj stopil pred medije konkertno pripravljen. Z izjavo, ki je imela rep in glavo ter vse ostale potrebne sestavine medijskega sporočila, ki je v bistvu krizno komuniciranje, kjer nekdo prevzame potencialni pritisk nase, da lahko igralci v miru delajo svoje. Ko je namreč kolega s televizije vprašal - kot se običajno vpraša na začetku takih novinarskih konferenc - , kako potekajo priprave za jutrišnjo tekmo z Rudarjem, je Gajser povedal sledeče:
»V prvi vrsti bi se vam rad opravičil, da na vaša vprašanja ne bom odgovarjal - iz enega razloga, ki vam ga bom sedaj razložil. V trenutku, ko mediji tekmujete in analizirate stvari, kakor jih analizirate, ni potrebno kaj veliko dodati. Energija, ki jo vi sporočate skozi 'strokovne, čudo' članke, nas ne zanimajo... Moja energija je usmerjena samo v dobrobit ekipe, [katera] se je znašla v položaju, ki je v športu - po mojem skromnem mnenju - včasih normalen, [k]akor za koga. 

Moja naloga je, da fante obvarujem pred temi analizami, ki se pojavljajo v medijih in ki po mojem osebnem mnenju - in [do njega] imam pravico - niti slučajno ne držijo. Moram povedati, da je klub pokazal veličino, da imamo igralci in trenerji ter strokovno vodstvo po odhodu Anteja prepotreben mir, kar je zelo pomembno, in se v miru pripravljamo na naslednje tekme. 

Moramo pokazati tisto, kar nam je mogoče v nekaterih tekmah manjkalo, in takrat bodo boljši tudi rezultati in igra. Rad bi še povedal, da mi je bila velika čast sodelovati z Antejem Šimundžo, [kateri] je po mojem skromnem mnenju, po vaše naenkrat postal - da ne bom uporabil kakšne grozne besede - nek lik v nogometu, ki ne pomeni nič. Vi pa razmislite, kaj je za sabo pustil Ante Šimundža. Pred letom dni ste potovali po Nemčiji, Portugalski, Angliji. To je moja izjava za javnost, hvala lepa.«

In je odšel. Brez da bi lahko postavili vprašanje. Če je bila taktika, da bi novinarji zdaj pisali o tem, češ, da saj je Šimundža odstopil sam, po pogovoru z družino, doma, v svoji dnevni sobi, da takrat na mizi najbrž niso imeli izrezanih člankov in press klipinga, če je bila taka taktika, je delno gotovo uspela. Zahovič rabi tudi mir, da se za vsaj dan, dva piše še o čem drugem, kot to, če je že prišel do Makedonije v iskanju novega trenerja gor in dol po Balkanju. 

Ampak... Analiza, ki jo je omenil Gajser, je pač sestavni del novinarskega dela, prav tako postavljanje vprašanj. Drži, da je klub nekatere novinarje vozil po Nemčiji, Portugalski in Angliji [nekatere medijske hiše so za to plačale neposredno, druge iz sponzorskih pogodb, nekateri mediji pa so si potovanja organizirali sami], praviloma tiste, ki so klubu dokaj naklonjeni oziroma imajo pozitiven odnos do kluba, saj tudi živijo v mestu, ki živi za fuzbal. Vendar zdaj očitati sedeže na plačanem Adrijinem čarterju...


FOTOGRAFIJA: MILOŠ VUJINOVIĆ


Ni res, da Šimundža ni pomenil nič, nihče ni Šimundži odvzel ne prezimitve v Evropi ne lige prvakov. Ampak Ante Šimundža je v tem koledarskem letu v polfinalu klonil proti Celju (ko se je podobno kot zdaj Gajser spustil v novinarsko pisanje), izgubil po penalih superpokal s Koprom, izpadel ekspresno iz kvalifikacij za ligo prvakov proti Astani, ko se je po finem vodstvu z 1:0 na prvi tekmi v Ljudskem vrtu nerazumljivo zaprl, in je zdaj gladko izgubil še z Olimpijo (0:3). 

Če Gajser želi slišati konkretno: ja, Ante Šimundža je bil na koncu lik, ki se je mučil s svojim moštvom. Ni bil ravno nič, je pa šla njegova krivulja tako navzdol, da mu je v torek Miran Vuk poslal SMS, če bi bil trener Zavrča. Na osmih tekmah v tej sezoni je dalo njegovo moštvo, če sem preštel prav, deset golov. Deset. Premalo. Okrepitve so bolj ali manj povprečne (Kabha, Gigli, Bajde), odšel je za lep denar le Luka Zahovič, PR poteza ob umiku Daliborja Volaša in Aleša Mejača iz prve ekipe je bila neuspela preusmeritev pozornosti. Priznamo lahko utrujenost izkušenega kadra po štirih evropskih letih, svoje so naredile seveda tudi poškodbe v nepravem času. Toda Maribor je najtrofejnejši slovenski klub, Zlatko Zahovič pa je doslej v šestih letih zamenjal že šest trenerjev [Branko Horjak je sicer bil v vlogi, zelo podobni, kot jo ima zdaj Saša Gajser].

Še v ponedeljek je Zahovič priznal, poudaril in izpostavil, da je trenerski stol NK Maribora najtežji v slovenskem nogometu. Ker z njim pride tudi pritisk. Očitno Gajser tega ne razume ali pa v klubu nimajo poenotenega mnenja o javnosti in zunanjem mnenju. Zahovič je namreč na vprašanja, ki so padla v ponedeljek, pogosto zelo mirno in spoštljivo odgovoril z: »Dobro vprašanje.« Novinarji smo povzeli, da je Zahovič izjavil, kako odhaja iz kluba legenda, ki mu bodo vselej odprta vrata. In Ante Šimundža je, o tem pač ne dvomi nihče, legenda. Slovenska miselnost pa je tako ali tako takšna, da je v dobri uri po tem, ko je Šimundža odšel, potihoma bilo slišati: »Pa saj... Tako slab tudi ni bil, za vse tudi ni bil sam kriv.« 

Da pritisk lahko pride do živega, vemo vsi. In celo razumem, da Gajser ni želel odgovarjati na vprašanja, s katerimi sam veliko nima, rad bi pač imel mir, kot celoten klub. Še bolj to, da je Gajser vzel v bran trenerja, s katerim sta delala od jeseni 2013. Razumljivo. Vendar PR strategija kluba bi lahko pokazala malo več vpetosti v okolje, o katerem je zlasti direktor Bojan Ban veliko govoril, ko so bili uspehi [in tudi, to je treba priznati, svaril na čase, ko ne bo uspehov], spomnil, da so se včasih ljudje smejali, če je šel nekdo v dresu Maribora čez mesto. Zdaj je to stvar ponosa. A tudi pritiska.


FOTOGRAFIJA: MILOŠ VUJINOVIĆ


Ta teden so v Ljudskem vrtu kot inštitucija pokazali - prvič, odkar je Zlatko Zahovič »nepreklicno odstopil« poleti 2013 -, kaj se zgodi, ko nekaj ne teče po »ustaljenem ritmu«. Od tega, da je klubski piarovec napačno zanikal, da bi bile težave na vstopu na zahodno tribuno za derbi [sam sem stal v vrsti, ko se je že pritiskalo], pa zdaj do tega, da je občutek, kot da smo novinarji odnesli Anteja Šimundžo. Javnost je že pritiskala, eni so mahali z robčki, žvižgi niso bili vse tišji, temveč vse glasnejši, novinarji smo postavili vse bolj evidentna vprašanja [zakaj ne menja sistema, zakaj vztraja pri ustaljenem kadru, zakaj zakaj ne igra Erik Janža, zakaj ne igrajo mladi, zakaj, zakaj, zakaj...], je pa res, da so nekatere kolumne hodile po robu, ko je šlo za ubadanje z osebnostmi [a teh novinarjev/kolumnistov danes v Ljudski vrt ni bilo, pa tudi scier pridejo bolj poredko in če bi to rekel Gajser, bi ga celo podprl]. Toda to je nogomet, kot pravi Marko Šuler. Vsi so profesionalci. Zdaj pa bi nekateri to jemali skrajno osebno? Nak. Ne bo šlo. 


Fotografije: Miloš Vujinović