Še. Še. Ru. Še.

 

"Reci... Da si si pelo kiro...?"

 

Model, tip, ljepotan [mislim v dobrem smislu, tip je bil res lep]... je vletel je z dvajsetimi evri. V kosu. Oni modri bankovec, ko noben ne ve, kaj je gor na njem narisano, ja. Jaz sem tam ždel, modeloval, trabunjal, glumil kvaliteto in žejno čakal na svoj drugi pir, iz piksne seveda, laško, za dva dobra stara evra, ker to je Letni oder Ruše in ker je prav tak'. Ker ja. 

In potem se je tip, naslonjen na šank, spomnil: »Mi lahko, pros'm, zamenaš tri po pet, enga po pet pa u kovancih?« Mislim, da ni rekel ne prosim, ne hvala. Pač. Zinil je. Glasbeno željo. Kelnarca, lepa, spetih las, nezlaganega nasmeha in petkovih oči, je šla do blagajne po, itak, čudež .Že naprej mu je odkimavala, da bo težka, ampak pubec je bil, kaj pa vem, pač lušt'n. Očitno zelo. Res. Majke mi. 

Kak' vem? Ker je kelnarca štofirila gor in dol po blagajni. Jaz sem pa še kar čakal, da mi da mojo piksno in plastični kozarec od pola litra. Z mano bi opravila ono. Takoj. Otožno ga je pogledala, ko mu je vračala tri bankovce po pet. Drobiža, onih kovancev, ni našla. Prišla je, ravno takrat, mimo še druga, še lepša, še boljša kelnarca. Ona je toti rekla, da nuca še pet kovančkov, pa je tota samo pljunila: »Nimamo, kaj pa bi te mel? Še to po pet? Ni'amo!« 

Tip je pa še kar ne ravno upal. Mislil je, da bo »dobo«. Ni mi šel na živce, samo pač... Moral sem mu nekaj pisnit. Žejen sem bil, kaj bi pa vi, ga samo gledali?

»Pa dobro, stari, v Rušah si. Dala ti je zdaj že štiri bankovce po pet, pa se večer še začel ni. Nuca menjalni keš. Za kaj te rabiš tolko drobiža? Za parking? Saj si pa te v Rušah.«

Tip seveda ni nič rekel. Obrnil se je in šel. Nekdo zadaj je zakričal: »Špilaaaaaj!«


Koala voice

 
 

Kako uro kasneje si je ta isti tip, ja, ta, ziher sem, da je bil ta, ampak ne povsem... Ta tip si je peljal najboljšo in najbolj kreativno punco med vsemi v Rušah. Pevko Koala Voice. Manco Trampuš. Iskala sva jo, z neimenovanim kolegom, v beckstejđu, da bi kakšno pljunili, zinili, skovali, izrodili. Saj naju je preostala trojica banda vljudno povabila na špil konec septembra v Kino Šiška. Ampak... Vedno pač iščeš pevca, pevko. V tem primeru pa sploh. Manca je znova razturila. In šla potem gledat' špil Repetitor, ker so v Rušah včeraj, v petek, 21. avgusta, pripravili taki šus paket. Migala je poleg. Ne vem, kaj si je mislila, ampak če je mislila, da je Koala Voice vse bližje Repetitor... Je imela prav.


 
 

Repetitor


Začelo se je, kot se začne na takih festih. Na izi, s premalo folka in preveč pijače. Ampak, kar Rušane loči od vseh ostalih tovrstnih festivalov, je volja. Da se jim. Veseli so onih, ki pridejo, ne pizdakajo o onih, ki jih ni. In je prišla gor na oder mlada napovedovalka. Ono, res mlada. Nimam filinga za starost tako malih otrok, ampak, kaj pa vem, ni mogla še hoditi v četrti razred? E, nekaj takega. In je lepo prečitala, nas pozdravila in pripravila teren. Za Billy Noir. Tandem, dvojec, duo. 

Čupavi Toxsick in bradasti Besni Dante. Malo premalo sta se duvala za hip-hoperja, se nekaj kakor opravičevala, ker sta prezgodaj začela. To je edino malo motilo. Lahko bi se res razmetala, podlage (večino jih je pripravil Šuljo iz Tekocheega Kruja) so že bile jake. Dobro sta repala, meni se je dopadla o tistem, da je svoboda nekaj kakor nore gobe. Pa repala sta o Tiberi. In še čem. V beckstejđu se nista dotaknila solate, noben se je ni, sta pa rekla kako o tem, kdaj bo končno njuna plata Debela knjiga. »Že, koliko, lani, predlani bi morala prit vun? Tu nekje.« E, pa tuhtaj. Čimprej, ko bo, tem bolje. Ker pubeca malo spominjata na tisto energijo, ki sta jo - resda v čisto drugih, pionirskih časih - imela Dandrough. 

In potem. Koala Voice. Te je že prišel moj neimenovani kolega. Malo sva podebatirala o tem in onem, jaz pa sem mu hotel sem ufurat moje mnenje, da je Koala Voice - vse odkar so enkrat junija v Glasu podzemlja razturali in poharali, kar njihov prvenec niti najmanj ne pokaže - s to pevko najjači band. In želel sem si jaz, potem pa oba, da, če bi bila vsaj kakih par, pet, šest, sedem let mlajša... Ker Manca... In ta energija! To bi bil moj, najin dijaški band! 

»Ja, trikrat sem prečitali tvoj tekst, pa mi je veliko pomenil, ampak najprej nisem poštekal,« mi je Miha, bobnar, ušunjal kompliment po špilu. Dobro so ga žgali, sicer so bolj band za noter kot zunaj, ampak Manca je nekako spravila ljudi z lesenih klopi, da so se pricijazili pod oder, začeli migat in poštekali to, kar delajo. Lepo je videt, sveže in diht, ko se trudi nekdo tako rosno mlad. Manca je namreč poleti delala maturo in... Ima še toliko pred sabo. To so bandi za par sto evrov, ki jih ruški organizatorji itak nafehtajo, da je na koncu tak petek čista zmaga.

»Eh, itak bomo šli prek,« mi je rekel organizator, ko sem ga vprašal, če drži, da je proračun okrog 70 do 80 jurjev. Ne vem, zakaj, ampak nekaj kakor objel bi ga. Ali mu dal za pir. Ali karkoli. Ker 70, 80 jurjev? Za festival, ki traja, kolko, petnajst dni? Ko smo žulili tretji pir, Koala Voice pa ene osmi štikl, so mi rekli, da lahko tudi prespim, za 18 evrov po moji vse bolj razposajeni glavi. »Sam boš v sobi... Najbrž. Itak. Bejbe? Vse mamo. Kaj rabiš?« E. To je festival. To je ta filing. Ko samo rečeš, pa je tam, ne ker bi morali, ampak ker hočejo. 


rambo amadeus


 
 

Šel sem iskat Manco. Da bi jo vprašal kaj, nakucal kaj za ta tekst. Pa jo je oni tip odpelal. Ja, oni. Oni, ki je nucal za drobiž. Vsaj mislim, da je bil on. Ker vmes so me Rušani peljali malo gor in dol, saj veste, sem in tja, da sem zvedel, videl in doživel še več. Recimo ono ovco, tam doli, blizu vhoda, ki je očitno še ponoči budna in na katero sta posvarila modela iz Billy Noir. Noro, ludo, nerealno. 

Sploh, ko so sekali Repetitor. Boris Vlastelica je taka flegma. Še vedno. »Alo, majstore, ovaj monitor ne radi?« je glavo prislanjal na monitor, ga brcal, ampak žagal dalje. Proti koncu špila mu je šla kitara ali kaj, pa sta oni drugi dve v bandu dalje žagali na bas in bobne. Boris pa je poskakoval. »Evo, posle ove pavze,« so se vsi trije na odru zarežali. E, to je bilo to. 

In potem sem, ko se je čakalo, da se Rambo Amadeus, ki ima zdaj že renome, da pred koncerti odlegne kakšno kitico ali dve, preprosto kliznil. Ne da mi ni bilo več. Ampak že trije taki bandi so bili dovolj, jaz pa itak z avtom. Okna odprl do konca in zdelo se mi je, da ima fotrov avto šibedah. Ramba nisem dočćakal. Sem pa sms neimenovanega kolega: »Reci mi... Da si si pelo kiro?« 

Sem. Izkušnjo. Tako dobro, da pridem še v Ruše. Moram. Imam opcijo z busom iz Maribora (tja ob sedmih, nazaj ob enih) ali pa da prespim v hostlu za res ugoden znesek. In v tem je finta. Ne vem, zakaj, ampak skoraj raje se spakiram v Ruše (ali pa, denimo, na Ptuj v Muzikafe) kot pa na Festival Lent. Tega Lentovci ne štekajo z Vladimirjem Rukavino na čelu. Da je Mariborčanom filing doživeti takšen festival, kakršen je Lent nekoč bil. Majhen, obvladljiv, dostopen, flegmatičen, predvsem pa »naš«. 

Ko sem šel drugič pit in tretjič scat ob šestih zjutraj, se je celi večer rolal še pred mano in samo ugibam lahko, kako je bilo na Rambu. Imel sem se do jaja, kot bi rekli Repetitor. Še. Še. Še. Res. Še. Forza Ruše!


Fotografije: Boštjan Lah