Konzumacija: gobic & sline



Ptuj je edino mesto v Sloveniji, kjer ne pizdiš, ker ne najdeš parkinga. Pač parkiraš na oni, desni strani Drave. Kjer gradijo novo parkirišče, bajdevej, in je že končano in vse, ampak izgleda, kot da so nekaj zakvačkali z gradbenim dovoljenjem? Enivej, parkiral sem na oni strani. Da sem se lahko sprešetal čez oni mali mostek. To je most, kjer se ne pripelje noben biciklist s specialko. Ne. To je panoramski most. Tu lahko odsanjaš vse misli, vse sanje, vse želje. Zijaš gor na grad in pomisliš kvečjemu na dvoje: ali na sanjsko poroko [ja, celo fantje razmišljamo o tem] ali pa na to, da bi raje šel na špricer, kot pa sam rinil gor v breg.

Ampak nisem se zato zategnil do Ptuja. Ne. Šel sem prečekirat, kako odprejo Dneve poezije in vina. Aleš Šteger, oni brkasti model, ki zgleda kot dekadenca, ki to ni, je rekel, da je to že devetnajsti festival. Prej so bili ti v Goriških Brdih, ampak so stvar potem preslili. Če mene vprašate, hvala bogu. Saj ne, da bi imel karkoli proti Brdom. Niti malo. Vendar tisto Šmartno in vile in pršutki in refoški... Tumač kiča, predvsem pa tumač keša. Drago je na onih koncih, kjer zdaj itak gostuje festival založbe Sanje, kot je v svojem saj-sem-skoraj-kot-Svetlana-Makarovič tonu razlagala šefica založbe Tjaša Koprivec. Ker smo pač Slovenci in imamo dva literarna festivala hkrati. Da popizdiš.





In sem se priguncal do ene najlepših knjižnic v državi. Ne, od Ivana Potrča mislim, da še nisem nič bral. Sem pa seko tja lani peljal na carsko predstavitev in njene knjige in se mi je že takrat dopadla mini zelenica. In, e, tam so postavili kakih 50 zicov, pustili priprta vrata, da smo se spomnili, kako mestni promet vselej drvi še po utesnjenih rimskih cestah - še bolj pa na to, da ima folk, sploh tisti bolj uglajeni, doma namesto vrat seveda zavese in za seboj niso navajeni zapirati vrat, ker to počnejo zanje davkoplačevalci in ljubimci proračuna za kulturo. Zamudil sem, jao, ampak ne veliko. Ene osem minut. Dovolj, da sem fasal prevajalsko dozo, ker je bilo pač fino prevajati, kaj sta Milan Dekleva, častni gost, ki so mu pripravili razstavo njegovih knjig, in voditelj/prevajalec Andrej Pleterski namudrila v svojem pogovoru.

Ker sem bil žejen kot ne-vem-kaj, sem šel kar lepo noter v knjižnico, mladinski oddelek. Nikogar ni bilo, ki bi ga kaj povprašal. Pridi i vidi, dan odprtih vrat. Štofiril sem po starem Gorenje hladilniku, katerega vrata so mi skoraj v rokah ostala, kot se pač zalimajo tovrstni hladilniki. Našel nisem nič pametnega, le Mercator vode, ki seveda ni bila v hladilniku, ampak dobro, saj je bila senca. Ker nisem imel nič manjšega kot en evro, sem ga pustil tam na hladilniku. Sedel sem nazaj v zadnjo vrsto in bejbo, ki je prej stala pri vratih knjižnice, potrepljal po rami in ji rekel, da sem nastavil en evro za vodo. Rekla mi ni nič, kar me je malo razpizdilo, saj bi lahko rekla vsaj hvala. Kot sem rekel tudi jaz. Ampak zakaj mi ni rekla hvala?

Ker je potem začela klepetat z modelom poleg, nato se jima je pridružil še nek fotograf in vsi so imeli debato. Okej, če bi debatirali o tem, ali je bilo kul, da so Deklevin Pimlico stiščali na maturo par let tega, bi še štekal... Tako pa so čenčali, gofljali in na veliko droljali, kot se pač drolja o sodelavkah in njihovih nogah.

Kaj naj narediš v takem trenutku? Na fuzbal tekmi bi ju seveda oteral v kurac, ampak ker ti ljudje to vejo, še raje gofljajo, tudi ko ti cepetaš z nogami, sopihaš skozi nos, se odkašljuješ, kot da boš hraknil do Hrvaške, skratka delaš karkoli. Onadva pa še kar dalje, da pogovoru sploh nisem sledil. Jebeš, vzel sem stol, ju pogledal, kot da bi bil nek slab lik slovenskega realizma, in vzel svoj stol kot oni telečjo pečenko, ter se premaknil par metrov naprej. Pa sta seveda čenčala dovolj na glas, da sem se moral namatrat, da sem ju odmislil. Okej. Dihaj, Urban, dihaj. Sem pogledal tja, proti mizici, kjer so bile perajt Deklevine knjige. In kaj vidim tam? Bejbico, ki se špila z mobitelom. Pa saj ne moreš verjet! In nato je nekoga poklicala in se sprehodila malo sem in malo tja. Popizdiš!



»Slovenščina je najbolj gibek jezik - sem nekje slišal,« sem si nato končno uspel zacajhnat noter v moleskine, ki mi ga je kupil za rojstni dan urednik cajtnga, ki bi si levo roko odrezal, da bi tole lahko objavil. Hvala, Puši! Skratka, začel sem ju poslušat in ona prevajalka, dosihmal lepa, je prišla po svoje kar prav, saj si lahko zadihal in dobil vmes tisti klasični filing, da bi to vse skupaj prevedel, ampak krajše, pač naredil obnovo in v angleščini naflodral vse skupaj bolje kot onadva. Ali pa sem samo jaz takšen?

Enivej, špiker ni postavljal vprašanj, postavljal je ovire, 400 metrov, ona jebena disciplina, ki je pri nas raje noben niti laufa ne. A Dekleva je svetovno preskakoval vse te ovire, sploh ko sta prišla do Tomaža Pengova. Ki ga Dekleva, njegov dober frend, nikoli ni obravnal kot večina nas ostalih. Sam sem pri Pengovu, tam na Celovški, vis-a-vis Tivolija, nekoč bil, delal intervju o kultnih Odpotovanjih. Pa je bilo naporno, res, muka. Šlukal je svoje pivo, za katerega bi si želel, da bi bila morebiti scalina, karkoli, samo ne alkohol. Mučno je bilo, spuščene rolete so dajale občutek grobnice in ko sem prišel ven, nazaj na Celovško, se v svetu nekaj kakor nisem znašel. Vse je res šlo prehitro.



»Bil si močnejši od zobobola,« ga je v pesmi, ki jo je prečital, opisal Dekleva, povedal po čitanju, da je »[T]omaž bil vedno manj primerjen za svet, ki je drvel v industrializaciji besede!« Skratka, jaz, industrialec, ki klamfam besede, sem dobil stik s tipom, ki je v Tivoliju skakal v leski in kričal.

Ozrl sem se malo levo in desno, ko sta onadva spredaj tumbala o eksistancialen razprostriranju; možno, da sem si tole drugo besedo narobe zapisal, ker sem v tistem momentu videl najboljšo bejbo - ono, ever. Na literarnih zadevah je itak čudež, če srečaš koga, ki ima lase in da ti niso sivi. Res, kaka bejba. Mama mia! Zijal sem v njo, buljil, pogledala me seveda ni, le oblekla si je suknjič, ker je narahlo zapihljajo skozi njena in, bogme, tudi moja nedrja.

Spredaj so govorili nekaj o Audrey Hepburn, že sem začel pisati v beležko, potme pa... Zaslišim... Gerade za mojim hrbtom so začeli natakati špricerje. Jaz pa z avtom, na dieti, vsaki drugi dan na Pohorje... Oni pa špricerje. Če bi kdo scal za mano, bi lažje pretrpel. To je bilo pa maltretiranje, izživljanje. Majke mi! Zberi se, Urban. Dekleva je omenjal celo Higgsov bozon, v kontekstu, da se z vsakim odkritjem in tudi pisanjem odkrivajo večje razsežnosti. »Pesniki nismo tako modni več kot so bili naši veliki prehodniki - Rilke, Prešeren, Shakespeare... - a nas to ne odvrne od tega, da bi nehali,« je modro navrgel Dekleva.

Se strinjam z njim, razen v tistem delu, da jih ne bomo nikoli dosegli. Eh, jebala vas skromnost. Na Prešernovem trgu v Ljubljani je še več kot dovolj placa za vsaj en spomenik, ne? Zakaj ne bi bil moj, tvoj, njegov, Deklevin?  »Vsaka nova pesem je zadnja v svetovni antologiji,« se je temu po svoje uprl Dekleva, z Borgesovim citatom. E, to mi še manjka, ta širina, da bi naflodral nek tak citat, iz riti ven, tako pa je edini, ki se ga spomni moja generacija, ko bi rada povedala nekaj nadčasovnega, oni, da ova noč nije bila moj dan, hvala, Kliton Bozgo.

Všeč mi je bilo, da se je oni Pleterski, ki ni naše krvne grupe, ono, da bi na koncu spil špricer s sogovornikom in rekel, ajmo, ljudje, knjižnica časti, štajerski kristal, liter-liter, ajmo, no, všeč mi je bilo, da se je lepo, vljudno, spoštljivo, ne pretirano okorno zahvalil in se predvsem držal ure - po eni uri je bilo vsega fertig, šef knjižice je rekel, naj navalimo po materiralu, torej pijači, preden gremo dol na Vrazov trg, da ne bomo šli žejni na plac, ki je sicer stran 49 korakov. »50 odtenkov sline,« je še na mikrofon mislim, da pokazal Deklevc in to je bilo to.



Spil sem deci vina in poslušal neke Ljubljančane, ki so gledali čez obzidje, tja čez reko, nazaj domov, kako so bili fejst utrujeni od celega dneva in da bodo zdaj šli vseeno malo počit v hotelček. Ne vem, zakaj imajo Ljubljančani to jebeno navado, da uporabljajo pomanjševalnice, ko grejo gor in dol po državi. Ne, Urban, pusti žabare pri miru. Zvrnil sem brezplačni deci refoška, trznil, da me je od sile pritisnilo srat, ampak sem zdržal in se spravil dol na Vrazov trg, tja pred Muzikafe, kjer se vse dogaja, povezano z Dnevi poezije in vina.

E. Pridem tja in vidim, kako nekaj v kotu, tam, na drugem prehodu, nekaj plapola. Taki lističi. Gledam, se čudim in vidim tablo: Ulica Tomaža Šalamuna. »Dva tisoč jih je, veš!« me potreplja po rami šef Muzikafeja. In razloži. »Bodi tiho, tu poslušaj. Glej, tu, ja ja, tu je v angleščini, tam pa v slovenščini. Ja, Tomaž čita, kdo pa?!« Kako soti Ptujčani fenomenalno zmešani! Kje bi se še spomnili kaj takega? Morda so se toliko bolj vrgli na zobe - recimo talno razpoko prefarbali z modro in napisali Tomažev verz 'voda najbolj ljubi' -, ker sta bila njegova staradva Ptujčana, čeprav je bil Tomaž potem rojen v Zagrebu, ampak dobro. Ptujčani so tak, ne vem, hobiti Štajerske, prismuknjeni na svoj edinstven način, ki ga moraš objet. »Pa da ne boš mislo,« sem še slišal, »da ni takoj prišla ena od RTV-ja in rekla, da moramo urediti avtorske pravice, da se to tu vrti iz zvočnikov, cel dan, celo noč in se bo.« E, to. Zakaj smo mi tako zahojen narod? Zakaj vedno pride neka birokratka, neka Jožica, neka slaba uporabnica kulice, ki ti zjebe vso radost na planetu? Pa jebale te avtorske pravice, pusti narodu, da uživa kulturo, kake avtorske pravice? Pa kje smo mi? Pa kaj smo mi? Pa marš u pičku materinu!

Okej, Urban. Pomiri se. In sem se. Stopil do cenika, na poezijo sem še malo moral počakati, zato sem se lotil vina. 2,5 evra za 1DCL ali pa 2,5 evra za tri vzorce. Zdaj pa razumi. Aha, torej odločiti se moram: ali naj probam na blef eno vino, pa tega vsaj normalno butnem, ali pa mi bo natočil noter hrakl in bom samo jezik not namočil, da bom potem moral kupit novi kupon? Aha! Okej. Skušal sem zapecat' blagajničarko, pa se nisva poročila, ko me je ona spomnila, da je kozarec-konzumacija vredna dva evra, kot da si bom domov nesel toti debilni glaž, ki so ga prešlatali Mitji Čandri in take face.

Ne, hvala. Vzel sem deci iz - ironično - Goriških Brd, nek cabernet franc, 13%, letnik 2013 in zelo lepo barikiran. Lahko da je bil Ščurek, ne vem. Nisem pogledal. Izpil sem, se skušal lotiti še kruhca s sirčkom, pa mi je postalo silno nerodno, ne vem, najbrž ker so to trenutki, ko je res fajn, da imaš punco, zato se kruhca nisem najedel, le sline sem premetaval po ustih. Še vode nisem vzel in ko sem videl neko kolegico od bivše punce z nekim čudno naželiranim tipom, sem sklenil, da bom butnil ta kozarec.



Šef Muzikafeja je vzel lojtro, da je prekril novo ulično tablo, ki so jo potem svečano odkrili. »Si pofotkal, saj lahko počakam?« me je vljudno vprašal, ko sem se slinil z mobitelom in instagramil trenutek, ki je bil prelep za instagram filtre. Zakaj prelep? Ker je ta tip tako vljuden, tako preprost, tako človeški. Ni se duval, le utrujen je bil, skupaj s partnerico, ker pač pust pride dvakrat na leto na Ptuj: enkrat tam februarja, odganjat zimo s kurenti, drugič pa, ko pride cvetober ljubljanske poetične scene, v kostumih, ki jih vidijo, kaj pa vem, v filmih Woodyja Allena.

Videl sem Katjo Perat, najbolj svežo pesnico, ki količi našo antologijo in je pripeljala pesništvo v 21. stoletje skupaj s svojim nefarbenblind frizurami. Tokrat se je odločila za, če sem videl prav, nekulturno modro. Pozdravil sem jo tako, da sem moral dvakrat mimo nje, ker me prvič, ne vem zakaj, ni želela pozfraviti ali karkoli ali me ni videla. Saj nima veze. »O, živjo,« je rekla, brez nekega resnega namena, da bi se pogovarjala z mano. Kar je bilo kul. Itak sem moral na hajzl, kjer sem na poti srečal več turistov, v tistih treh metrih hoje, kot v celem Mariboru ta mesec. Na hajzlu sem razmišljal, kako bo folk šmrkal slabo dozo belega na tem festivalu, ker pač so to umetniki, boemi in ljubitelji državnega proračuna. Skratka, vrnil sem se nazaj na sceno in takrat je že zaružil boben. Aha!

Prišli so, napovedat otvoritev festivala. Vsi smo se seveda postavili čim dlje od odra, kar je opazil tudi Aleš Šteger, capo di banda takih zadev, ki je prej že dal izjavo oni Jermanovi iz RTV Slovenija, lepo oblečeni modri princeski. Imel je govor, ampak nisem kaj dosti poslušal, ker se je poleg en froc drl na mamo, pa tudi sicer sem gledal v Štegrove brke in, ne vem zakaj, pomislil, da ima Dekleva lepše, ker je pač tako podoben Rudolfu Maistru. Rad imam Štajersko, jebiga, in Ptuj je Štajerska, to je jasno kot ata na mamo. Ampak potem nam taki tipi razlagajo, da je »kdaj« vprašanje vseh nas, sploh takih mest, kot je Ptuj. Lepo vas prosim, kaj pa te Šteger ve o Ptuju? To je tako, kot da bi jaz šel razlagat, ne vem, v Kočevje, ono, vsi vemo, kako nadležni so medvedje, ki nam pridejo solato jest. »Zakaj se nič ne dogaja?« je vprašal oni froc, ki je kresnil mamo direkt v fris, foter pa je permisivno samo poleg gledal in malega vzel v naročje približno takrat, ko se je pa te res začelo dogajat in je na oder prišlo cel kup mladih performerjev [Ulična uprizoritev poezije Tomaža Šalamuna –DPD Svoboda Ptuj – Teater III in Gledališki studio Ptuj ter vizualno-zvočni performans Jaz sem voda Stanke Vauda Benčevič. Otvoritev prostorske instalacije Dušana Fišerja Zid poezije].



Najprej je bilo zakomplicirano, da nisi ama nič razumel. Desno smo sicer v angleškem prevodu spremljali Šalamunovo pesem, ki so jo simultano, zdaj v paru, zdaj v trisu, zdaj pubeci, zdaj donde, zdaj vsi skupaj, vsi po spisku odddrali. Kazalo je, da bo šlo po poteh državnih proslav, ki jih režira oni Berger in jih razume tudi samo on, ko z fizikalnim duhom prostranosti skozi prostor razlagamo čas, narod, davkoplačevalci, pa gledamo neka dva tipa, ki delata stoje in prevale, nekdo pa zadaj čita Kosovela, kar nam, ne vem zakaj, nekak ne gre skupaj.

Ampak potem je, kar hitro, performans ratal carski. Ko so prišli do Gobic, tam nekje. Vrhunsko! Res, saj bi opisal a la Emile Zola/Izidor Cankar/naturalizem, ampak to je treba videt! Šumeli so, si podajali besedo in bili - gobice. Kako svetovna pesem še danes, kako svetovno izbrani verzi in sploh na koncu, ko so sčrkovali Š-A-L-A-M-U-N z verzi »ljubitem tebe / in ves svet enako«. Vmes se je sicer poleg mene nek mladi pubec, taki lepi, taki mladi, ki je prišel samo pogleda, javil na telefon in povedal to, kar bi vam na kratko lahko povedal tudi jaz: »Pa tu doli pri Muzikafeji s'n. Nekaj sma te s kolegom prišla spit, pogledat tote pičke, pa boma vidla, kak pa kaj.«

Dolgo nista zdržala, pa ne, ker ne bi bilo »pičk«. Te so že bile, dobre ribe, čeprav tisti mit, da se »te na totem festivalu one tebe pelajo ne ti njih«, za zdaj še ne drži ali pa sem jaz prehitro spičil gledat fuzbal, kar je, saj ne vem, malo sadistično, saj se je ona Astana, oni kazahstanski horuk fuzbal, uvrstila v ligo prvakov, Partizan pa ne, pa saj ne vem, zakaj sem si zaželel, da bi se, mogoče, ker sem se naučil abecedo, ko je Juga razpadla. Ne vem.

Sem pa premislil, da bi na festival te dni mogoče vsaj še enkrat skočil. Da bi še kaj takega napisal? Ne vem. Mogoče. Pa da bi spil še kaki deci, čeprav da celi cenik obrneš, rabiš skoraj 40 evrov, kar pa najbrž pride s tem, da je festival sicer brezplačen. Kakorkoli že: bil sem tam, ko je Tomaž Šalamun na Ptuju dobil svojo ulico. Kar je svetovni filing! V času, ko se prerekajo, ali imamo lahko Titovo ulico, spomenik vsem padlim v vojni, po vojni ali hudo po vojni, ali lahko uporabljamo zvezdo in koliko muzike naj uštulimo na slovenske radie... Lep filing. Tomažu Šalamunu na čast! Ajmooo!