Rdeče tapete? Ne, hvala.

 

Pripadam generaciji, ki ve, da TV Dnevnik sicer obstaja, ampak ga seveda [več] ne gleda. Zakaj? Ker pač ne. Ker interneti. Ker arhiv. Ker pivo. Ker MMC. Ja, predvsem MMC, če smo že pri/na/v Kolodvorski. Ampak tistih parkrat, ko potem res sedemo zraven, sedem nula nula, na kavč, po možnosti pri tridesetih in doma in ajmo. Takrat pa ti iber nabije kompleks. Kakšen? Z nekim občutkom, kaj pa vem, neresnosti ali nevključenosti ali neizobraženosti ali nezrelosti, ki vseka ven še bolj, ko se tu in tam spravimo gledat Odmeve, če že zunaj dežuje in na televiziji ne sneži. Kot da smo nekaj zamudili. Ne informacijo, to itak imamo, najdemo takoj na smartfounu. Temveč tisto izkušnjo. Da si pri miru, buljiš v ekran in vidiš, kako gre država v kurac, svet pa v pizdo.



Ob sedem nula nula moja generacija ugotovi, da je nekje nekaj šlo narobe, ker nam je muka gledat nekaj, kar smo prečitali že čez dan? Hm? Okej, hm, kako si drznem govoriti v imenu generacije? Prva oseba ednina, točno, saj res, to je moja generacija.

Danes, dne 31. avgusta 2015, je bil na vrsti Dnevnik številka 17.307. Deset tisočega se spomnim v nulo, ker sva ga s seko buljila v Ljubljani, na »nepilotnem« tvju, ki si ga šaltal okrog kot uro, ker foter pač na šihtu v Ljubljani ni gledal tvja - razen za Dnevnik in Odmeve - in mu ga je posodil kolega, ki smo si ga zapomnili ravno po tem, da je ateju posodil ta tv, ki se je še prižgal z ono piko na sredini, kar je že takrat bila retro fora. In, če me že daje senilnost, kar očitno pride s TV Dnevnikom:  priznam, da sem kot res mali froc raje gledal poročila na Pop TV, še odšteval sem »v živo iz studia Pop TV«, đingl, ki ga je, če se dobro spomnil, prečital Aleksander Salkič. Nekje tam, v osmem klasu, pa sem prešaltal. Ne vem, zakaj. Ko sem pa ratal kao novinar kao tv kritik kao pisec kao resni uporabnik tipkovnice... Pa sem začel 95% gledat izključno nacionalko. Ker sem postal najemnik fleta in je skupaj s stroški prišla še RTV položnica - bianca menica za jebanje vsega in vsemu po spisku. Haha.


 

Avtor Fotografije: 

 

Enivej, danes je bil torej dan, ko je TV Dnevnik na nacionalki doživel kdo-ve-katero-že grafično prenovo. Ki je, če smo iskreni, res ni potreboval, saj je bila zadnja, koliko, dobra tri leta nazaj (?) in če že kje, vsaj tu, ampak res, nacionalka ni delovala kdo ve kako preživeto in klinopisno. Zadnje, kar bi lahko nacionalki očitali, je grafika. Imajo toliko drugih problemo. To je tak', kot da bi jebali parlamentarce v glavo zaradi barve fasade parlamenta.

Skratka. Že ob prvi novici o prenovi, kar je bilo eno tistih spodletelih sporočil za javnost, kjer si nacionalka koplje grob s šauflo, ki smo jo mi častili, povezani skupaj z ono, da ukinjajo dopisništvo v Zagrebu, s čimer so prišparali 110 jurjev evrov, in skupaj z blogom [od vseh ljudi ravno] Mirana Ališiča, ki je v nulo povzel vse dopisnike, jih megastično pošimfal z opisi, da Edvard Žitnik najbrž tisti dan sploh ni stopil iz stanovanja in da nam poroča vedno v pižami, šlapah in neopranih nogavicah, [...] se je zdelo, da nacionalka pa tega, te grafične prenove, tega dajmo-menjat-barve-in-muziko fore res ne nuca.

 Če bi si Jadranka Rebernik, nova šefica informativnega programa, že rada postavila spomenik, je grafična prenova zadnje, kar bo ostalo v njeni dediščini - sploh zdaj, ko tako nesramno lomasti po kadrih. Še večje plane pa ima očitno njena šefica Ljerka Bizilj: direktorica vidi očitno v nacionalki jasno sliko, ampak sliko iz preteklosti, ki bi na silo rada skočila v sedanjost. Biziljeva je že tretji program kot edina v državi [še glavni igralci, parlamentarci, ga niso] vzela skrajno resno, kar je okej, saj ga nihče drug ni, ampak ubrati isti princip na prvem progamu? Hm. Ne gre. Zdaj namreč izpade Biziljeva kot tista režiserka, ki bi rada iz Na klancu, Cankarjev safer, naredila Game of Thrones, da se ponudi metafora konjske vprege: lahko jo okrancljaš, upedenaš, prefarbaš in izumiš ne vem kaj vse, a bo vse skupaj še vedno poganjal - konj. In v konjih je ravno največji problem Biziljeve. Njeni konji so - mule, osli, voli. Ne pa lipicanci.

Ker je nacionalka zdaj spet prišla na vrsto na ruleti/tomboli Uroša Slaka/Bojana Travna pač enega od teh dveh, aktualnega svetovalca novih vsebin, so se zgodili še bolj očitni mimohodi (!) voditeljev. Kar je bilo nekoč rezervirano za Tita in kompanijo, zdaj pa ponavadi vidimo v trisekundih izsekih, ko Pahorju in onemu drugemu modelu častna garda vojske zašpila ono koračnico [ki je niti YouTube ne najde mimogrede], se zdaj ta isti mimohodni špas gre nacionalka. Ja. Aha, čas za ločila, ona, izstopajoča: ???

Kako je to s priredji in v tej kritiki zavito v celofan zgledalo v živo? Skupaj z v državne barve namalano uvodno špico in glasbeno spremljavo, ki jo je seveda zagrešil Patrik Greblo in v njo nekje vtaknil baje neke intonacijske tone/akcente slovenske himne, no skupaj s tem državnotvornim sestavkom je prikoral iz sence Dejan Ladika. Tega ne nuca nobena televizija, šetnja voditeljev pač ni nobena vsebina, še najmanj pa na javni televiziji. Greblov aranžma [kot vsi na Slovenski popevki, da je Simfonični orkester RTV Slovenija en dolgi pejsaž godal in čisto nič drugega] je namesto zimzelen žal metuzalemski, grafična podoba pa namesto državniško deluje režimsko in to še povrhu spodletelo kičasto.

Če za trenutek [še] pustimo kadre ob strani, je v oči zbodla zlasti izbira barve grafičnih pod(na)pisov. Rdeči. In to očitno rdeči. Ono, kričeče rdeči. Oziroma: še partizani so za vsak slučaj dodali ščepec škrlata, bordoja, bordelskih zaves. ti pa ne. Direkt. V fris. Rdeča. Skorajda prekopirano iz Pro Plusa, pa naj bo to 24ur ali Svet. Narobe? Ja. Eboran narobe. In nepotrebno, saj mnogo bolj pomirjujoče deluje nežnejša modra barva, h kateri so se prej zatekali kadri nacionalke, pa tudi njihove temnomodre gobice na mikrofonih so postale že neke vrste sinonim za javni zavod, o katerem imamo vsi mnenje. Kot je napol ponarodel že tudi CGP z logotipom vred, ki ga najposteje srečamo seveda na položnicah. 


 

Avtor fotografije: 

 

Rdeča barva - pustimo politiko, Dejana Židana, Staneta Dolanca in dejstvo, da to barvo uporablja tudi Val 202 - nekako kontrira vsemu, kar je bilo prej. Rdeča barva - prvi pomislek? Jasno, španski biki. Še njih so nehali klati, ker so želeli biti humani. Biziljeva na to ni pomislila, kdorkoli pa ji je svetoval, naj drugačne barve uporabijo za vsak sklop [torej drugačne v Slovenski kroniki, Športu in Vremenu], pa je najbrž spodleteli slikar, da te kar malo strah rata.

Ampak, okej, pustimo za trenutek te nesrečne barve. Poglejmo, kako sta se ujeli grafika in režija. TV Slovenija želi na vsak način pokazati, da ima nekaj, česar Pop TV nima: ljudi na terenu, v živo, evo nas, čeprav smo kabel povlekli samo tri štuke nižje. Ne samo pred vlado/parlamentom/onimi tremi metri. So vsepovsod. Pri petih vklopih sem sam obupal. Nisem štel več, ker je bilo tako tumač, da... Sta se na koncu pogovarjala še zakonca Ladika. Ona levo, on desno, mi pa vmes. Mi trije smo najboljši par - tako sem se počutil kot gledalec. A res nikomur ni padlo na pamet, da pa zakonca noter v istem kadru, da to pa res ne? Okej, jebiga, pač nanese tako, da ravno ona poroča. Se zgodi. Ampak komot bi gospa Ladika na terenu naredila prispevek in bi to bilo to. Tako pa so se javili vsi direkt v studio, slika v sliki, da se ja poudari terensko novinarstvo, pokaže, kaj zmore naša položnica, kjer oni na terenu itak bere iz lista in bi v sekundi po izklopu kamere zmrznil pred običajnimi gledalci, če bi ga ti vprašali kaj je v bistvu povedal/a o begunski krizi, političnih bitkah na Darsu, blejskem strateškem forumu, gospodarski rasti...

Okej, enkrat, dvakrat še razumemo. Ampak da RTV pošlje ven vsa razpoložljiva vozila, ki jih potem nima na voljo niti bolje gledana Slovenska kronika, ki dejansko gre na teren ne pa pred vlado ali na Dunajsko... To ni teren, to je preseravanje, ko novinarji potrebujejo v ozadju Bavarski dvor, da izpadejo bolj resni? Lepo vas prosim. In, nenazadnje, napoved za prvi šolski dan so porinili prav tja, v kroniko, na konec, kot da je to nek... Kaj pa vem... Minoren dogodek? Ni. Katastrofa.

In potem so tu, kot rečeno, še kadri. Erika Žnidaršič evidentno hara, a dobiva le vikende, ki najmanj dišijo gotovo Slavku Bobovniku. Ki se te dni na twitterju zna spustiti v vsakogar, ki podvomi celo v njegovo dokazano falš matematiko. Pa saj ni edini: tudi Saša Kranjc ni prenesel kritike, da tema o depilaciji pač nima kaj iskati v tv dnevniku. Čeprav si teksta ni sam spisal [kar je bil gotovo velik feler kogarkoli, ki se podpisuje pod psevdonimom Stanka Prodnik], je pokazal, kako enotni so na nacionalki. Ko je vse super, smo »mi«, ko ni, se pa krivda razdeli na posamezne dele. Toliko o skupinskem duhu, o timu. In se potem vsak z nacionalke spušča v vsepovprek, v vsakogar, ki ima upravičeno mnenje.

Ta vikendaški avtorski pečat voditelja je power point prezentacijski blef, ki Rebernikovi seveda ne uspeva, saj je težko že nadeti obraz presežkom med tednom, kamoli biločemu, kar pride na vrsto za vikend. In zato rotacija trenutno gledalce - sploh takšne, ki Dnevniku ne sledimo dnevno; verjamem, da je takih vse več - ne samo bega, temveč tudi raje pelje kam drugam, kjer se dejansko počutijo, da jim nekdo v dnevno sobo prinese svet, ta melanholični safer, ki ga po Čučkih in kompaniji ne zmore opustiti ravno TV Slovenija. Zdaj je voditeljev toliko in so tako razmetani, da vse skupaj nima nobenega smisla več. Naj dajo vse skupaj raje za čitat vratarju Urbanu.

Res sem dal priložnost grafični prenovi, upajoč, da bo predvsem naprej porinila vsebino, tako pa je novi TV Dnevnik odsvetovan za vse z epilepsijo, saj je režija preprosto prehitra, meglí, da ne rečem briše vsebino, in vse skupaj deluje po principu: saj bomo vse skupaj naredili v istem času, ampak bomo bolj podrobno gledalcem prinesli neko temo. Ma jok. Čas je resda relativen, a tako natupirani dve minuti sta itak na koncu enaki na Kranjčevi in Kolodvorski, le da oni na Popu to naredijo bolje.


 

Avtor fotografije: 

 

Edini, ki bodo od tako hitečih dopisnikov kaj imeli, so oni tipi preko ceste, na Radiu Slovenija, kjer znajo dobre, konkretne, pogovorne vsebine vse bolj poriniti v prime-time termine. Ta prenova pa ne deluje niti več kot tekma s Pop TV. Niti kot priznan poraz. TV Slovenija se pod Biziljevo na vse pretege trudi [in tu merim predvsem na harmonikaško raztegnjeni razvedrilni program na čelu z Mariem Galuničem], da bi vsaj enkrat na leto kot tretjeligaš lahko igrala tekmo s prvoligašem. Kot da bi Maribor ali Olimpija šla v goste... Kaj pa vem. Pač nekam. Kjer bi jih bili veseli, dali vse od sebe, v najlepših dresih, z najboljšo pogostitvijo, najboljšo himno in vsem, kar pač prazniku pritiče. In potem izgubili 0:7.

In to je bil ta ponedeljek. Praznik, ki to ni. Ki se mu reče praznik iz vljudnosti. Vendar... RTV Slovenija ne plačujemo zaradi vljudnosti. Z vsem spoštovanjem do vseh ustvarjalcev oddaje. Res. Verjamem, da so ta befel izpolnili v nulo, ker pač, ko se enkrat šefi, ki itak vsega tega ne preverijo pri podrejenih, odločijo za tako spremembo, jo izvedeš, ker pač... »Moraš«.

Ampak. Nekdo mora zakričati: ne. Ne in ne in ne.

Uporabil bom eno najboljših komparacij, eno tistih, ki jih znam na pamet in ki so mi dale voljo, da bi še bil novinar. Uporabil jo je pokojni športni enfant terible, napačni gonzo, Slobodan Pejić, ko je NK Maribor nagonil Matjaža Keka. Kaj je napisal Pejo? Ko v bordelu resno pade promet, je treba seveda ukrepat. A najbrž menjava barve tapet ni tista, ki bo rešila bordel. Morda je problem v osebju. In to je težava nacionalke in njenega informativnega programa. Da skuša na vsak način ustvariti nekaj, kar bi premagalo komercialko. Čeprav ve, da ima produkte, ki jih pa noče bolj sfurat: Odmevi, Studio City, Intervju... Če sta prva dva relativno konstantna [Rosvita Pesek je sicer obdržala mirno kri in ji je slava najmanj v glavo stopila od trojice], je Intervju s Ksenijo Horvat ratal novinarski krožek, kjer se novinarka uči osnovnih prvin, da bi pa vse oddaje rade postale Polnočni klub - ki itak ni več, kar je bil -, pa je itak vidno iz aviona.

Če RTV že izbira bitke, v katerih bo evidentno popušila, bi vsaj zbrala boljšo bitko: tisto z gledalci, komentatorji, forumaši. Onimi, ki so razdeljeni, prepirljivi, celo žaljivi - a vsaj zaradi vsebine, ne pa oblike, kričanja, blondink, jošk in epilepsije. E, to. Zdaj, z rdečo barvo, slabo himno in preštevilnimi vklopi pa nacionalka niti tekme ni vredna. Velik minus za Jadranko Rebernik in Ljerko Bizilj. Uporabljati državne barve in himno za vsebino brez repa in glave [kje je kultura; kje življenjske zgodbe; kje šport in rekreacija] je še slabše kot oni marketingarji, ki zastavo in slogan Moja dežela nalimajo na vsaki pofl. Žal. Nova miza, pa naj bo še tako okrogla, pač ne reši starih vsebinskih problemov. Kot bi rekel Pejo: problem javne hiše je v osebju, ne v tapetah. Še tako rdečih.

Ocena: [1.5/5]