Štiri stene je najboljši band na svetu!


 
 

NAJDALJŠI INTERVJU Z JURIJEM DREVENŠKOM, KI GA BOSTE (ITAK!) PREBRALI DO KONCA. IN POTEM PRIŠLI NA PREDSTAVO PESEM ZA ENO DREVO.

JAŠA LORENČIČ

Ne ve. Majke mi. Ne ve. Res ne ve, kaj je to, kar bo v torek in sredo [19. in 20. januarja 2016] predstavil v mariborskem Salonu uporabnih umetnosti. Ni kabaret. Ni gledališče. Ni perfomans. Ni koncert. Ni... Ni... Ni... Ma. Zdaj si pa predstavljajte: jaz sem prišel pa na intervju, da bi vse zvedel o njegovi predstavi. In vam nato povedal vse o predstavi. Da bi se vi prizibali v Salon.

Pa saj. Niti, bojda, nisem prišel na ta intervju, ki ga boste zdaj prebrali. Ker intervju je bil zmenjen ob desetih zvečer. Jaz sem prišel baje na vaje. Ampak to v bistvu niso bile vaje. Vse, kar sem videl, je bila črna kitara, na katero bo Jurij Drevenšek brenkal. Ne. To ni štart njegove solo glasbene kariere. Čeprav... Ni pomembno. Pa videl sem čistopis, čisto malo, čisto s kontra strani, kar ne znam prebrat. 

Dame in gospodje, niti jaz nimam pojma, kaj je tisto, kar bo Drevenšek predstavil v predstavi/dogodku/nastopu/______ (vstavi po potrebi) Pesem za eno Drevo. Ja, Drevo je z veliko. Kako se naglasi, boste zvedeli malo nižje. Vam pa moram še v uvodu povedat, da sem gledališki analfabet in da sem videl tudi sceno nastopa in izvedel Jurijev prastari vzdevek. 

Ne bi vam pa smel povedat, da sva se v Piafu - midva, stara znanca, ki sta se spoznala v drugi vrsti na Štuku na Magnificovem koncertu 22. septembra 2000 [tisti večer so prvo slovensko olimpijsko zlato pobasali Iztok Čop in Luka Špik ter Rajmond Debevec] - še eno uro menila samo in izključno o fuzbalu. Jure je še vedno tisti Mariborčan, ki si je vedno želel nazaj v Maribor, posluša raje Blur kot Oasis, lapa nazaj in, nekje vmes, še igra v SNG Maribor. Ampak to je solo produkcija. To je. Ali ni. Jurij Drevenšek.

 
 
Fotografija: Željko Stevanić

Fotografija: Željko Stevanić

 
 

Kdo je večja zvezda v napovedi tvoje predstave: Heinrich Böll ali tvoja bivša punca?
»V tem primeru ziher bivša punca! Ampak to je samo trigger, ni to predstava o bivši punci. Klovnovi pogledi je pa itak knjiga o bivših. Glavni lik doma sedi in broke pati, ker ga je draga pustila.«

Ni to zgodba najine generacije?

»Absolutno, le da ko glavni lik Hans vidi smisel v nesmiselnem, mu vsi ostali rečejo 'alo, če boš pa to naredil, si nafukal! In ne samo to: odjebal boš, odžagali te bomo, propadel boš samo še bolj, ti je jasno?' Kaj pa on sporoči njim? Da v tistem trenutku, ko se obrneš sam k sebi, zmotiš kolesje družbe. Si zob, ki zašteka pogon. In, e, tako sem jaz združil vse skupaj in zato predstava ni zgodba ne o meni ne o Hansu. Je presek in ni presek. Štekaš?«

Niti malo.

»Glej, vsi imamo izkušnje z bivšimi in pa, kot se temu reče, z mobingom pametnih šefov pametnih sistemov. Kdo te nima pametnega šefa, ki ga pri svojih 30. letih končno vidiš za to, kar v bistvu je? Pri 30. letih se ti zato danes zgodi dvoje...«

Prvič: spegla se nam...?

»To! Ali se ti spegla ali pa se boš lotil nečesa povsem novega in boš to dejansko tudi naredil. Jaz sem vzel v roke kitaro, ti si genialno zaštartal neko svojo stvar...«

Jurij, ampak midva sva kreativca: kitara, podcast, oder, tekst. Kaj pa ostali, ki jim kreativa ni ventil?
»Zapijejo se?«

Naredijo otroka?

»Ja, kar je še huje, če pomislim na otroke. Nisem eden tistih, ki govorijo in nakladajo in tumbajo 'kaj sem jaz vse hotel'. In kako so vsi drugi bili samo ovira. No, o tem govori predstava. O mojih željah in reakcijah, ki nastanejo, ko se postavim za svojo željo. Pa da ne bo pomote, jaz nisem Jimi Hendrix.«

Čakaj, (ni)si ravno ti Jimi Hendrix SNG Maribor? 

»Ha? Kdo to pravi?«

Sar(it)a.

»Haha, ampak Sara me še ni slišala igrati kitare. Problem je, ker se prehitro definiramo. Idi v kafič in kaj boš naprej slišal? Folk, ki se ne more odločiti, ali bo kavo ali čaj. Noro!«

Če se dotakneva knjige in jo premakneva v realnost. Böll je rezal v krščanstvo in nacizem. Kaj je (tvoj) nacizem danes?
»Enoumje. To je moj nacizem; kritika predstava pa se tiče sistema. Ne bi rad šel na dolgo in široko v debato o zadnjem referendumu, ampak saj si videl, kako so liberalci na veliko razlagali, kako so oni sami po sebi zelo sprejemljivi in, še huje, kako drugi za razliko od njih pač niso sprejemljivi, hkrati pa niso niti za trenutek sprejeli drugače mislečih. Filmčke limajo na YouTube in govorijo 'haha, glejte kaki so!!!' Preveč težimo k enaki miselnosti. Če si v teatru, moraš biti liberalec? Fuj! Ne! Živimo v času, ko se počutim, kot da se vsi režimo in s prstom kažemo na sošolca Robija v 6.c: 'Haha, ti si pa na socialni!' Bolno. Zato kot posameznik danes družbo najbolj ogrožaš s tem, da si.«

Pa celo to bi še šlo, če ne bi vladala ta nesposobnost, da bi sami sebi - v državi s toliko samomori - lahko rekli, da smo idioti. Kaj šele, da bi se temu nasmejali. 

»In to bo druga poanta predstave. Ustvarjam v gledališču, ki je zaprt sistem, zato zelo redko čutim, da bi uspel prebiti in neposredno komunicirati z okolico, kaj šele s publiko v dvorani. Če pa si takoj zapremo četrto steno! Do konca. Vi sedete, mi pridemo na oder. Luči se ugasnejo in vsi morate biti tiho in potem se v najboljšem primeru šuntante po predstavi, če je karkoli, kar ni bilo ravno najboljše. Pa še to je redko.«

So danes (pre)dolgi aplavzi [in rože] po predstavah v teatru samoumevni?

»Absolutno predolgi! Jaz želim pa kontra. Nočem se zapreti - že res, imam oporne točke, kantavtorske komade, razmisleke, velik del pa si puščam odprt. Zakaj? Ravno zaradi publike! Ker bi rad, da se publika odzove in se lahko zgodi komunikacija. Pizda, ne bom postavil te klasične rampe, mimo katere publika ne more. Ne bom vas posiljeval.«

Če je publika tako spužvasta, kako potem sicer zveš kot član ansambla v SNG, da je neka predstava - slaba?

»Predstave sicer vselej vidim iz lastnih oči. Sicer pa saj so odzivi, toda neznanec XY ti jih bo vedno povedal po ovinkih.«

Da bi kdo sredi predstave vstal in šel...

»Tega ni. Če že, grejo med dejanji, če jih je več. Enkrat mi je en režiser, ko smo delali predstavo, ki je bila bolj za nas igralce kot za publiko, ki predstave seveda ni razumela, mi pa smo pritiskali, da bi predstava bila vseeno občinstvu malo bližje, rekel: 'Stari, glej. Če narišeš sliko in jo obesiš v galeriji, jo obiskovalec pogleda. In če mu ni všeč, bo šel dalje. Ali bo stal 5 minut pred sliko in bo prišel nekdo in smajlije gor risal, da bo slika bolj všečna?' Mislim, da je imel po svoje prav.«

Kakšen »pripomoček« je kitara?
»Zajeban.«

Sem mislil, da je prej osvobajajoč.

»Pa saj... Je in ni. S kitaro imam posebno zgodbo.«

Da slišim. Ziher si se naučil akorde, šel do prve bejbe in ti je rekla - ne?

»Nikoli, res nikoli nisem pecal s kitaro.«

Uf, Jure, potem pa ziher res, res, reeeees slabo igraš.

»Hahaha. Ne. Finta je bila v tem, da sem imel v razredu sošolca Jerneja Bervarja, ki...«

Ne rabiš niti nadaljevat'. Ko sva šla midva s fotrom po kitaro k Sašotu v Hartmana, je Bervar tam peglal Satrianija ali nekaj takega. Šprudlanje da se ti skegla. In je foter rekel »sine, če boš tak igral, super, če ne, neseva kitaro nazaj.« 

»Zdaj si pa predstavljaj, da je ravno on tvoj sošolec! Kot da si fuzbaler in je Zlatan Ibrahimović tvoj sošolec! Pa saj sem končal nižjo glasbeno šolo, ampak kitara se mi je tako zamerila, da sem jo odložil, čeprav so me vabili na srednjo. Kar je ratalo Bervarju, ta pripravljenost vaditi sedem, osem ur na dan, meni ni.«

Kdaj si se sprijaznil z dejstvom, da ne boš rock zvezda?

»Em... Lani? (smeh). Pa nisem se še čisto odločil, sprijaznil in to.«

Sprašujem zato, ker so vsi, ki so igrali kitaro v glasbeni šoli, inštrument odložili, ne da bi znali sploh prijet osnovni E-dur akord. Zakaj si jo potem spet vzel v roke?

»Vidiš, jaz isto! Kitaro sem prijel nazaj spet, ko sem vrnil kar velik denar tej isti bivši punci, ker sem prišel po neki reklami do lepega denarja in sem srečal Igorja Bračiča iz Slon & Sadež, ki je prodajal svojo epiphonko, ki se mi je ful dopadla. Dal mi je še feršterker in sem vse skupaj nabavil, začel žagat in gremo. Ampak jaz sem lahko brenkal samo po prazni e struni. Čisto dovolj, da sem kreativno buljil v steno.«

Aha. Ti si torej tudi v skupini Štiri stene?
»Jaaaa! Štiri stene je najboljši band na svetu, ker imaš vedno razprodano in vedno so vsi navdušeni! Stari, to je band!«

Kaj pa drugi bandi?

»Saj sem bil v dveh, ampak se nikoli nisem počutil kot del teh bandov. En od teh je razpadel celo na koncertu.«

Čakaj, čakaj. Dejansko med špilom?

»Ja! Pred koncertom smo si šele izmislili ime, da so nas na Prvi gimnaziji sploh lahko napovedali. Ob petih popoldan smo nastopali, ob štirih smo bili totalno živčni: bobnar je palčke pozabil, jaz sem bil tako hudo živčen, da si niti kitare nisem znal dati na glas in je nekdo iz publike prišel in mi zavrtel gumb. Pevec je pozabil tekst, da sem mu jaz v uho pel. Zato smo se med koncertom gledali, vedoč, da je to to. Edinstvena izkušnja.«

Je danes težje postati top gledališki igralec ali Tomi Meglič?
»Če bi se tega lotil jaz, bi bilo težje postati Tomi. Zato me zanima, kako predstaviti pesem, čeprav jaz jo lahko skrijem, ker niti ne vem, ali je osebna izpoved ali ne.«

 

Fotografija: Igor Unuk

 

Pesem za eno drevó je predstava, v kateri...

»(prekine) Čakaj, si res rekel drevó? Ne. To je pesem za eno Drévo! Ozki e in velika začetnica! To je moj vzdevek... Kaj res nisi vedel?«

Pizda, me je kar malo sram, ker te že dolgo poznam.

»Ja, to je moj vzdevek. Štekaš zdaj? Sam sebi prirejam žur na predstavi. E, kot si ti lepo začel: to je band Štiri stene - live! Hahahaha, pa res, najboljša definicija! Skratka, ja. To bodo pesmi, ki... Glej, jaz nikoli pri tabornikih, kjer je ono, kitara, saj veš, no, jaz nikoli nisem igral kitare ob ognju in to. Noben frend me ni slišal igrati kitare. Sem skriti kitaroholik, kot da sam žlempam v nekem skritem kotu. Kitara niti ni moja terapija, že zato ne, ker bo na nastopu neizogibno, da bo kak ton švoh zvenel. Imam pa novo kitaro, ha!«

To je to?

»Ja, to je to [črna yamaha, elektroakustična, op. a.]. Prodal pa mi jo je tip, ki je takrat sedel s Saro v Salonu. Sem že tisto vzel kot neko znamenje. Če to ni naključje, potem res ne vem, kaj je.«

Jure, kaj je naša naloga na predstavi?

»Vaša?«

Ja, gledalci in to. Naj pijemo čim tišje?

»Neeeee! Ravno to ne, to je moje navodilo osebju. Da ne bi kje prenehali nositi pijačo in to. Naj! Hvala bogu! Pijte, moja želja je bila, da bi še kadili, pa saj vem, zakon in to. Rad bi, da se doživi delček variet cabaret, doživljanje tistega, ko imaš možnost rečt 'Drevenšek, ti si tako zanič / daj totega še enkrat'. Zato sem imel vaje povsem sam. Zanimal me bo primarni odziv, že zato, ker nisem glasbenik. Biti Tomi Meglič... Je zafukano, veš? Sfural je stvar do konca in zdaj vidim, kako je, ko si na začetku. Naloga gledalca, skratka, kaj pa vem. Bit'. Gledalca bi prosil, da - je. Naj ima odnos, kakršen koli že, samo naj ga ima. Lahko se predstava konča tudi po petnajstih minutah ali pol ure ali pa po poldrugi uri. Ne vem.«

Scenarij imaš?

»Ni impro, če me to sprašuješ. Joj ne. Imam oporne točke, osnovni tekst, ki pa se sproti daljša.«

Je rock ultimativno glumaštvo?

»Pizda, jaz imam rock'n'roll res rad, blizu mi je šminkerski način, čeprav v bistvu ni šminkeraj. Rock leti, druge izbire nima, se pa zaveda svoje forme, v katero se mora zapakirat. Mislim, da bo rock'n'roll vedno odgovor, ampak ne tako kot se nekateri afnajo in igrajo morrisone in hendrixe. To je najdlje od rock'n'rolla.«

Kako sta nate vplivali smrti Lemmyja Kilmistra in Davida Bowieja?

»Lemmyja čisto nič, ker nikoli nisem poslušal Motörhead, Bowieja pa zelo, ker sem si tako hudo želel na njegov koncert. Njegovo smrt sem zato vrednotil iz lastnega egoizma 'o, šit, Bowie je mrtev, jaz ne morem na koncert'. Bowie mi je dolžen špil, stari!«

Pri Bowieju se je ob novici o njegovi smrti socialnim omrežjem strgalo. Kaj pa je danes - razen smrti - še presenečenje? Je res to presenečenje, pričakovanje, ko na rock koncertu pride band na oder in vsi vzamejo telefone ven? Okej, v gledališču je to prepovedano...

»Pa glih tak šklocajo, tudi v teatru in, ja, s flešom, ki zasveti čez celo dvorano. Sam tega pojava, da skušaš ujeti trenutek, nisem razumel, saj sem bil sam vedno razočaran nad sliko. Z objektivom se filinga hoje po Hagii Sofiji ali Big Benu ne da zajeti. Pričakovanje se danes dobi z nepredvidljivim in s pogumom. Zakaj? Ker lahko na socialnem omrežju objaviš vse od svojega počutja do virtualnega alter-ega. Zdaj, ko delam predstavo samega sebe s samim sabo, mi je to zeeeelo rajcig. Ker se igraš s tem, da je nekaj super, nekaj pa čisto mimo.«

Niti enega odziva še nimaš?

»Ne. Sprašujejo me 'čuj, Jure, kaj je to, kar maš devetnajstega in dvajsetega?' Hotel sem, da je vse moje. Če bi že ti, ki se ne ukvarjaš aktivno z gledališčem, gledal vaje, bi že ta tvoj pogled vplival na predstavo. Kaj šele vsi tisti, ki so del gledališče scene. Sam. To je ideja. V torek bom stopil pred ljudi in... Prevzel odgovornost zase.«

Kako režiser Jurij Drevenšek vidi igralca Jurija Drevenška?

»Ga ima kar rad, pismo, ko pa se fant enkrat sprosti, ga je težko držati na vajetih. V plus-minus odnosu sva/sta. Režiser je pa vsekakor bolj len kot igralec. To pa. Uf.«

Po žanru je predstava... Pridi in vidi?

»Ne. Kot si rekel: koncert Štirih sten live.«

Dobro, daj, nekaj bolj konkretnega vseeno morava povedati... Recimo tisto, kar piše na plakatu...

»Stari, tisto je tizer.«

Ampak če gledališče nima ne tizerjev ne trailerjev. Zakaj v bistvu ne?

»Ker je gledališče stara mama, ki misli, da ne more komunicirati z zunanjim svetom na moderni način. Ko pa to naposled vsiljeno počne, dela to ipično in histerično.«

Je gledališče tiran do gledalcev?
»Ja, velikokrat. So stvari, ki danes ne prebijejo niti rampe v dvorani, kaj šele kam dlje.« 

Pa saj... Slovenci imamo nasploh težave z razvedrilom. Za silvestrovo je samo nacionalka nazdravljala, druge televizije so raje zasukale 512-ič ene-te-iste filme. Ne poznamo late night talk šovov.

»Saj smo enega imeli, pa se je zgodilo, da je en voditelj prearoganten do vseh, kar pa vsaj meni ni zabavno gledat. Ne bom gledal, kako je nekdo nad mano, sorry, ne bi, hvala.«

Saj tudi v Odmevih imajo eni težave s tem.

»Ja, točno to, prvo vprašanje v Odmevih je v bistvu 'kdo si pa ti?' Pri razvedrilu je logika preprosta: težavo z razvedrilom imaš takrat, ko se ne znaš nasmejat samemu sebi. Kot naciji se nam to na žalost vidi, pa pazi, nikoli nisem želel postati 'Slovenci smo pa taki-in-onaki'. Namesto da bi bili ponosni na našo majhnost in se kitili z njo, jo dol tiščimo in se je sramujemo. Islandci so mega ponosni, da jih je tristo jurjev. Mi pa bi radi bili Američani, ampak ne bi, ker nimamo radi sladkega kruha, Nemci, pa se nam ne da trdo delat, Balkanci pa... No, to pa smo, samo nočemo priznati, da smo.«

Greva že nevarno proti jamranju. Pa nisi jamrač, vsaj meni se ne zdiš.

»Se ti zdi narobe. Pizda, jaz veliko jamram, stari gunđolo in pičkaril čez sistem. Stalno lapam nazaj. Ampak moraš lapat nazaj! To sem razmišljal, ko sem delal predstavo: enkrat samkrat sem na tem planetu. Nisem Hindujec, če se bom v naslednjem življenju zbudil kot neki bedni kamen, jebiga, se pač bom in si bom rekel, jebiga, kaj pa nisi verjel v to. Lapaj nazaj, povej svoje mnenje! Slovenci znamo povedati samo tisto, česar ni. Kako je to fejst narobe! Ti si bil car, ko si Milovanoviću povedal, alo, ne, narobe, slabi ste. In si jih fasal.«

Relativno, ja. 

»Problem je, ker ne znamo niti pohvalit. Okej, ti znaš, ampak govorim širše.«

Izjema v tem kotenkstu je Zlatko Zahovič. Njemu lahko tudi spodrsne. Tudi večkrat. 

»Upam, da res vem, zakaj je on takšen, kakršen je. Zato ker je šel mlad v Beograd, pa sam dobro veš, kakšen je Beograd. Skuliran. Potem je šel pa takoj zatem na Portugalsko. In kasneje vmes še v Španijo. Tudi čisto skuliran folk. V kritičnih letih, ko je začel štrleti s povprečja, ni poslušal 'kak je pa stari tebi lahko!'. Kje pa. Pri nas pa ravno to dobivamo v ksiht. Tudi sam sem jih poslušal 'kak je pa tebi lahko, si bil sprejet na akademijo'. Pa halo?! Saj nimam nobenega v familiji, ki bi ga zanimala kultura - okej, štiri leta starejša sestra, ampak kaj te ma ona vpliva?!«

Čakaj, zakaj si pa bil sprejet? Si se slekel?
»Odgovoril bi z: ha? (dolgi smeh) Ne, nisem se slekel. Saj potem ti rečejo, da si pa neprilagojen, kar Adi Smolar zelo lepo poje v svoji pesmi.«

Fitzgerald v Velikem Gatsbyju pravi, da v Ameriki ni drugih dejanj (second acts). Ne velja potem takem v Sloveniji, kjer se izstopajoče takoj tišči dol, da sploh ni dejanj (no acts)?

»Totalno res! Logika Američanov - pa nisem bil nikoli v ZDA, sodim pač po podobi filmov in vsega tega pompa - je, ko pride tip v romantični komediji domov in reče, ajmo, draga, dobil sem šiht v Dallasu, gremo, prejšnji teden sem zvedel. In spokajo in grejo, srečno živijo v Dallasu, dokler ne pride sranje. Šele takrat, ko se za nekaj odločijo, pride sranje. Kaj pa mi? Kdo se te pri nas seli?«

Jure, halo, čakaj, izi! Ti si se - kot jaz - priselil iz Ljubljane nazaj v Maribor!

»In sem maaaaaaarsikaj slišal na ta račun.«

Kaj?
»Najprej to, da sem si itak vedno želel spakirat nazaj v Maribor. Saj potem jih vprašaš, če so kdaj bili dalj časa v Mariboru, pa ne pomaga...«

Meni se je podobno dogajalo, pa sem se trudil z Ljubljano, kolikor je šlo, ostajal za vikende, hodil na tržnico, bla bla bla. Pa sem take potem slišal. Hud dis je to.

»Prehud in tudi to bo v predstavi, ker je tudi Hans v knjigi iz Bönna, ki je zdaj - to je zelo velikopotezna primerjava - morda podoben Mariboru v tem pogledu, da mu je fajn vržt kamenček od koderkoli.«

Itak. Ker Maribor zaluča največjo skalo nazaj. 

»Jaaaaa! Vsi agresivni, še posebej v očeh drugih. Logike novega začetka pri nas, skratka, ni. Vse, kar probaš, mora ratat! Mora! Pri čemer ne sme ratat preveč, ne premalo, ne sme zmotit okolice, ki si pod nobeno točko razno ne sme rečt 'to me pa moti!'. E, poglej Bowieja. Enim študentom je enkrat v govoru na podelitvi diplom povedal: 'Če te srbi, igraj [If it itches, you've gotta play!]'. Ja, lahko padeš na zobe in se razbiješ. Ampak špilaj. Samo špilaj.«

Kdaj si jih v življenju doslej najbolj fasal na gobec?

»Od ene druge bivše, ki mi je rekla 'nikoli ne poslušaš druge, govoriš samo o sebi'. Kar me je sesulo do dna duše, zato sem šel do ene druge bivše...«

Težko tebi, koliko bivših.

»Ne, ne, nisem tako mislil (smeh). No, šel sem še do te druge bivše, ji to povedal in mi je rekla 'pa saj je imela prav'. Bum! Kaki šus na gobec.«

In potem si šel k psihoterapevtu?

»Ne, ne zaradi tega (smeh). Drugi šus na gobec pa sem dobil, ko sem si sferderbal koleno pri ponesrečenem poskusu dribljanja pri fuzbalu. Jaz sem ga nadriblal z edino finto, ki jo znam, on je zamudil, me brcnil, zavrtelo me je in gotovo. Šus je bil, ker sem izpadel iz vseh predstav. Tri dni pred premiero in te menjajo? Veš, kaj ti naredi z egom? Napisal sem protestna pisma o človeški duši, pa jih hvala bogu nisem razposlal. In ne, ne bi šlo niti z vozičkom, ker je imela ena predstava klanec.«

Še dobro, da si Cankar ni noge zlomil.

»Še dobro (smeh).«

Če se vrnem k temu, kar bi ti rekla ta bivša punca...

»... recimo ji...?«

Tamara.

»Neee!«

Kaj je dejansko Tamara?

»Ne, ne, meni bi bilo ime Tamara, če bi se rodil kot punčka.«

Meni pa Katarina.

»Katarina? Hm. Zanimivo.«

Čakaj, pol se je motila, saj pa glej, kako te zanima moje življenje.

»Hahahha, dobra.«

No, želel sem vprašat, omenit, da je v bistvu imela prav. Saj na tej neke vrste prima vista predstavi, boš ti govoril o sebi, mi bomo pa samo poslušali - in pili?

»Hahaha, kaki tvist! Želim si, da mi publika pove vse. Ampak ne da rata debatni krožek, joj, samo to ne.«

Če pa je ravno to problem naših okroglih miz, predstav, literarnih večerov, tiskovnih konferenc. Ko pade vprašanje, ali ima kdo kaj za vprašat, nihče ne dvigne roke.

»Jap, poznam.«

No, potem pa se vedno, ampak veeeeeeeedno najde neki tip, ki bi se potem kičkal s kakim govorcem in imel z njim dialog, ki se ne tiče niti teme niti nič. In se ne neha.

»Ja, ja, jaaaa! To sem lani izkusil v Salonu, ko so imeli študenti psihologije neki referat in se je našel tip, ki jim je šel nazaj razlagat, da v realnem življenju pa že ni tak.«

Ampak ni to - punk?

»Ne, ni punk, Jaša. To je... Ne vem, niti nočem vedet, kaj je. Problem je tisto, kar si rekel najprej. Da najprej nihče nič ne vpraša, kar bi razumel, če ne bi bili ljudje nagnjeni k temu, da je naše mnenje samo po sebi relevantno.«

Torej ti, igralec/režiser, ne moreš gledalcem nastaviti niti špegla več? Morda okno?

»Eh, kje, bi se skozi fuknili, haha. Glej, edini odgovor na to, da dobiš vprašanja in z njimi komunikacijo, je iskrenost. Da se opredeliš, da nisi ravnodušen. To. To pritegne.«

Saj. Samo potem eskalira v komentarje in pripadajoče pluse in minuse na spletnih forumih.

»Uf, tega pa ne delam. Ne stiskam lajkov. Socialna omrežja striktno uporabljam za ego promocijo svojega dela. Meni je bilo lažje nalimat plakat sredi mesta kot isti plakat objaviti na facebooku.«

Ha?

»Pa sem imel slab občutek, ko sem limal plakat, ono, kot da delam nekaj narobe. Nalimal sem ga na bivšo Pando na Ulici 10. oktobra ali kaj je že. Na tablo, kjer sem tudi sicer pisal s kredami non-stop.«

Neee! Ti si tisto pisal?

»Nika in jaz, ja. 'Tu sem jo!' in take stvari sva pisala.«

Ne morem verjet! Vidva?

»Ampak sva nehala, ker ni bilo nekega odziva ali pa ga nisva zasledila. Zdaj boš vprašal, zakaj sva to počela... Ker je bila lani res ful kriza, dol je vleklo, ena sama depresija, zato sva pisala taka sporočila, zajebantska, mestna, pozitivna.«

Lani ni bilo depresije.

»Ne?! In to - ti?«

Pusti mene, lani je bila ja liga prvakov!

»Hahahaha! Pusti ligo prvakov. No, skratka, živo sem se počutil, ko sem lepil plakat za predstavo, facebook pa... Ne kužim ga. Če nekaj povem v živo, pride s tem tudi moja neverbalna komunikacija. Videl boš, če lažem ali kaj takega. Na facebooku pa se moje besede prepustijo neki splošni presoji in ker je v meni nekaj Slovenca, se bojim, da če se bom pohvalil s čim, jih bom dobil nazaj, ono, kdo pa da mislim, da sem.«

Prejšnji vikend sem kulturno podkovane tipe iz Ljubljane peljal po Mariboru, med drugim tudi v Salon uporabnih umetnosti. In so bili navdušeni, rekli so, kot da to ni Maribor.

»Pazi, pa sem jaz najprej rekel, da ne bi tam nastopal, ker plac ni narejen za predstavo, ker je kot medij v prvi vrsti kavarna, plac z možnostjo koncerta. Gledališka predstava ne zdrži, zgoraj še mogoče, spodaj pa... Ne moreš biti Hamlet, zadaj pa se osemnajstka pelje v Pekre.

Hahaha! Ti tudi tam non-stop opaziš, kam gre bus, ko se mimo pelje?

»Ja! Ampak Hamlet ne gre v Pekre, stari. No, smo se dogovorili, zaprosil sem le za tepih. Imel bom barski stolček, na katerem bom sedel in pel v mikrofon. Saj vem, da to rahlo napeljuje na kantavtorstvo, ampak jaz nisem Zoran Predin, ki bi sedel na Jurčkov oder in naredil dolg uvod v 'ta komad je pa nastal, ko sem ...'.«

Ali pa zelo fejst lažeš. In bo to tvoj preboj na glasbeno sceno.

»Pa si me dobo! Ha! Seveda! In na vrata se bom postavil, tam vmes, in vam cedeje prodajal, hinavsko, da ne boste mogli mimo, ne da vam ne bi bilo ob tem nerodno. Haha. Ne, resno, samega sebe bom dal na test, ob tem pa bi rad nagovoril čim več tistih, ki ne hodijo v gledališče. Želim si - slehernike. Predstavo bom igral tudi v Ljubljani, predvsem pa predstava nikoli ne bo ista.«

Koliko bi si Jurij Drevenšek od ena do pet zvezdic dal za to predstavo?

»Za vaje bi igralcu dal trojko, za to, kar bi lahko dobil od njega, bi mu dal štirkico. Na koncu pa čista petka!«

Živimo pa itak v času, ko je vse tri od pet.

»Ker je vse dobro in nič slabo. Ko sem si stotič rekel, da lahko spušim, je to bil push. Pa mi je Luka Cimprič napisal pridem, ampak alo, pazi, da se ne boš pol fsral!' Ker nisem vedel, kam cilja, mi je sam pojasnil. 'Da ne boš kot Slovenija proti Švici. Vodijo 2:0, potem pa si je samo en rekel, samo da ne bomo spušili'. In končalo se je, kot vemo, z zmago Švice 3:2.«

Kriv pa, prosto po selektorju Katancu, sodnik, ker nam ni dosodil penala.

»Naj razlaga, ampak ravno to je ta želja po mediokriteti. Katanca itak moti, da ima zdaj najboljšo reprezentanco, ki smo jo kadarkoli imeli. Cimrpo mi je recimo tudi rekel, da se Zlatan ne sprašuje pred tekmo, ali bo dal gol. Ne. Zabije ga. Dras, bum! Pa nisem jaz Zlatan Ibrahimović, nisem killer. Moraš pa imeti vsaj zaupanje, ki ga jaz zdaj moram imet, zdaj ni poti nazaj. Odločil pa sem se, da ne bom ugajal. In tu bi dal Juriju-igralcu ena od pet, ker je skušal biti na silo vljuden, simpatičen, pribljubljen. Jebeš prostitualno vljudnost.«

Znamo Slovenci užalit?

»Ne, znamo samo prizadet. In to fejst. Mi kritiko enačimo s 'ti si idiot, kreten, nič od nič'.« 

Bis bo?

»Bis bo nastop kot tak. Bolje kot/če bo, več bo.«

Kitara pa bo ostala cela?

»Sigurno, bila je predraga (smeh).«