Ko bi cilj uničil še Machiavellija


 

Jasmin Handanović 5/10 V Ljudskem vrtu je bil še - junak. Rešil je, kar se je rešiti dalo. Danes ta taktika ni šla skozi, ker je Astana stala preprosto preblizu gola in prelahko prihajala do strelov. Pri prvem in zlasti tretjem golu bi lahko bil bolje postavljen, a obakrat je verjel, da ga tokrat branilci ne bodo pustili na cedilu. Nak. Ni šlo. In drugi gol? Ponovitev situacije s Schalkejem v Ljudskem vrtu, ko je odbil žogo naravnost na nogo tekmecu. Da pride do takega usodnega strela, pa ni kriv on, temveč soigralci. 

Mitja Viler 4/10 Karkoli že je počel pri prvem golu, bo vedel le on sam. Nič večja nič manjša napaka kot Aleša Mejača proti Zavrču, zaradi česar je Mejač odpeketal v B ekipo (Viler bržkone ne bo). Džolčijevu je spodsrnilo, da se je še bolj videlo, kako slabo in predaleč je bil Viler postavljen. Vendar kljub temu mariborski branilec ni uspel posredovati, blokirati, karkoli. Nič. Zdelo se je, da bi si Džolčijev še lahko preobul kopačke in poskusil več kot le en par. Ja, v drugem delu je Viler skušal s svojimi predložki, finta je znova vžgala, na svoj spisek je dodal še koga, toda edini uspešen predložek je nerodno zapravil Dare Vršič. Protinapadi ob koncu pa so šli ravno potem po njegovi strani…

Marko Šuler 5/10 Še najbolj stabilen člen v zadnji vrsti, kolikor je pač lahko bil, glede nato, kako zelo je Astana presenetila zadnjo vrsto - kar so bili sprva le predložki od daleč, so bile kmalu (zaradi zaspane sredine) resne priložnosti in podaje v globino. Mu je pa Branko Ilić pokazal, kako se še igra, če imaš reprezentančne ambicije, ki se jim je Šuki, sprva povsem brez potrebe, vnaprej odpovedal ob prihodu v Maribor.


Fotografija: Miloš Vujinović

 
 

Aleksander Rajčević 5/10 Že res, da je zabil. Stal je tam, kjer se je dogajalo. Na pravem mestu ob pravem času. In to Rajčević, ki je zastreljal take zicerje (resda z glavo) proti Kopru in Sturmu. Torej napredek. Krasno! Gol, ki je dal veliko upanje in pomiril vse skupaj. A kaj, ko je Rajčević potem, takoj po 3:1, pokazal, da je to bila izjema, ne pa pravilo. Seveda ni sam kriv, da sta edini resnejši priložnosti padli ravno nanj, toda zastreljan »zicer« iz dveh, treh metrov... Boli. Kot tudi to, da pri štoperju pišemo o napadalnih akcijah. 

Petar Stojanović 4/10 Pričakovali bi, ko ga ni bilo v kadru za tekmo z Zavrčem, da se bo spočil. Da bo premislil. Da bo dobil sveže in dobre napotke. Da bo naštudiral, nagruntal Patricka Twumasija. Saj malo ga je, pa je Twumasi vseeno zabil in še vedno drvel mimo bočnega branilca, ki je bil še pozimi najbolj udarna roba ne le Maribora, temveč z Benjaminom Verbičem celotne lige. Zdaj pa... Je Stojanović znova tisti mladenič s tistim potencialom. 

Agim Ibraimi 5/10 Pristop je še vedno takšen, kot ga gre od njega pričakovati. Ta mu pač ne manjka. Nikakor. Poskušal je, kar ve in zna. Premagati sistem, riniti na sredino in potem kombinirati z nekom, od katerega pričakuje, da bo enako pozabil na rigidna taktična pravila in navodila. Ko to ne gre, poskuša od daleč, čaka na prekinitve (uspešno), toda z izjemo gola Chelseaju je Ibraimi igralec, ki ni dobil pravega mesta na sredini, a je ta knedl pod Šimundžo pojedel, cmok v grlu in daj vse od sebe. Vedno pa to pač ne more prinesti rezultata. 


Fotografija: Miloš Vujinović

 
 

Aleš Mertelj 4/10 Če bo po tej tekmi Mertelj še dobil priložnost v reprezentančnem dresu, bo Katanec dal v ogenj več kot le svojo roko. Mertelj je že na prvi tekmi odigral anemično, izgubljeno, mehko, na drugi pa že obrambnih nalog ni zmogel opraviti, kaj šele napadalnih. Od igralca s takimi izkušnjami bi preprosto pričakovali več. Prav na tej tekmi bi lahko vse to vnovčil in doživel renesanso. Žal je ni. Menjava s Filipovićem bi se morala zgoditi že pred tekmo, prihodnost Mertlja pa je ob takih predstavah resno vprašljiva - če želi Maribor sveže krvi, bo moral menjati prav na teh pozicijah. S kom? Beri takoj dalje. 

Marwan Kabha 6/10 Še vedno edini, ki se ni pustil indoktrinirati v taktiko Šimundže. Poskušal je z razdalje, preigraval, prodiral. In ob tem ni računal, da bo Astana imela preveč prostora (sploh v prvem polčasu) za ustvarjanje akcij, saj ga je partner na sredini (Mertelj) pustil na cedilu. Njegova podaja Mendyju ob koncu je bila dokaz truda in želje po dokazovanju, ki je manjkala večini soigralcev. Ampak v trenutni konstalaciji bo čez leto kaj kmalu tam, kjer je danes Damjan Bohar. Nesamozavesten, neizrazit, boječ, skrben ali, kot temu pač povsem napačno reče Šimundža, »ambiciozen«. Prav tako je Kabha na obeh tekmah pokazal, kaj lahko vnese svežina in nov igralec, ki mu igranje za NK Maribor ni samoumevno. Vendar en takšen igralec je proti tako zagnanem tekmecu hudo premalo.

Damjan Bohar 5/10Razumljivo je dobil prednost pred Vršičem in očitno tudi pred Sallalichem, ki se že proti Zavrču ni več znašel v prvem moštvu, čeprav to ni nujno njegova krivda. Bohar je tako ali tako vselej drugi plan, sploh ko se Ibraimi odloči, da bo poskušal sam, v sredino, nato v globino. In ko se Ibraimi odloči, da bo menjal stran, Bohar uboga. Vendar od igralca, ki vsakič znova pove, da je sam sebi največji vzornik, smo še pred letom videli precej več. Predvsem prekmursko aufbiks drznost, s katero je lani zabil tako Maccabiju kot Celticu in nato še Schalkeju. Tega Boharja zaradi odločitev drugih ni več. In tudi Boharjeve strani ne. 


fotografija: Miloš Vujinović

 
 

Marcos Tavares 5/10 Ko je Astana po prvi tekmi ugotovila, da je kapetan tisti, ki lahko ustavi žogo na polovici (in še sploh ko so presenečeno kot mi ugotovili, da to ne bo Dalibor tri-kile-preveč Volaš), s hrbtom proti golu, so se spravili nanj, mu onemogočili prostor in mu dovolili žoganje konkretno stran od gola. Zato Tavaresu ni ostalo drugega kot da je grizel in skušal z glavo skozi zid. Daleč ni prišel, pa niti približno ne po svoji krivdi.

Jean-Philippe Mendy 4/10 Imel je eno resno in konkretno priložnost. Če bi dal gol iz podaje Kabhe, bi to bil resda njegov prvi evropski gol na triindvajseti tekmi, a hkrati bi bilo pozabljeno vse drugo in oddahnil bi si, od vseh, najbolj Ante Šimundža, ki se je odločil, da v Kazahstan odpotuje s tremi, ne pa štirimi napadalci. Morda bi zaradi tega dejstva Mendy lahko zaigral bolj sproščeno, vendar kljub vse večji telesni moči je podobno kot proti Zavrču le nakazoval, kaj vse bi lahko bilo, če bi bilo. Kabha mu je nastavil žogo kot na pladnju, a je zmogel le strel v vratarja. Komaj drugi strel za Maribor v okvir kazahstanskega gola. Od Mendyja se je pričakovalo, da bo dobival žoge, asistiral ali storil karkoli, zaradi česar bi vijoličati bili bližje (drugemu) golu. Žal.


MENJAVE


Željko Filipović 5/10 Že eno celo uro je bilo jasno, da bi bilo morda bolje, če bi začel tekmo in bi se poveljevanje taktiki prepustilo njegovim nogam. Zdaj nikoli ne bomo vedeli. Menjava je bila klasična in Maribor je igral, kljub zaostanku že s 3:1 (58 minuta) in igralcu več (67 minuta), kot pač igra. Kot da rezultat ne bi štel. Filipović pač ni tip vezista, ki bi povsem obrnil na glavo igro. Tako je bil le simbol za zgrešeno taktiko, ki jo je za dve tekmi kljub vlogi favorita, sestavil Ante Šimundža. 

Dare Vršič 4/10 Da bo voda tekla v grlo, se je poznalo že pred 77 minuto, ko je prišel v igro. Zamenjava z Boharjem je bila bolj ali manj lepotna, ampak ne v lepem smislu, saj ni bilo v predložku, ko je z glavo žogo odbil le v tla, prav nič estetskega. Dare Vršič bi glede na priložnosti, ki jih je dobil z začetkom nove sezone, moral počasi pomahati Ljudskemu vrtu, v kolikor bo igral tam, kjer igra. 


Fotografija: Miloš Vujinović